Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Reforma brez kulture

TT, 10. 4. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
EVGEN JURIČ IN TONE FORNEZZI NA LETEČEM UREDNIŠTVU V ESKLAH REFORMA BREZ KULTURE Vsak pogovor v Desklah, Anhovem in v Plavah, pa naj ga zasukneš tako ali drugače, se izteče v besede o tovarni. Tovarna je vse, alfa in omega. Tovarna je skrbna mati. Tovarna je dobri oče. Tovarna je huda mačeha. Tovarna je prinesla v te kraje vse dobro. Tovarna je kriva vsega hudega. Tovarna... V največji gostilni v Desklah je ob štirih popoldne že kar živahno, vendar birt pove, da je večina ljudi še na polju, da se na »kvartine« oglasijo bolj proti večeru. Kljub temu pred gostilno ZIMIC izobesiva tablo »Leteče uredništvo Tedenske tribune« in začneva uradovati. »Naši kraji naj bi postali lepši...« Prvi naju obišče upokojeni šolski upravitelj Branko Sattler. »V krajevni skupnosti Deskle, Anhovo in Plave je približno 1800 volivcev od 5.000 prebivalcev. Naselja v naših krajih so večidel lepa, dokaj nova, imamo tudi lepo novo šolo v Desklah. Kljub vsemu pa naši kraji le niso taki, kakršni bi bili lahko. Kaj jim manjka? Urejenosti, rož, gredic, zelenic, oleandrov. Še pred časom smo se dogovorili, da bomo organizirali tekmovanje v olepševanju kraja. V ta namen nam bi morala dati domača krajevna skupnost nekaj denarja, a še do danes nismo dobili niti dinarja...« je pripovedoval. »Niti dinarja niso dali zaradi tega, ker nič nimajo. Še niso dobili od občine,« je povedal neki drug občan, ki je med pogovorom prisedel k mizi. Branko Sattler je težave občine razumel, kljub temu pa mu je bilo žal, da predvidena akcija za olepšavo kraja ne more pravočasno zaživeti. »Zdaj je čas za sajenje, in če ga zamudimo, gre leto proč,« je dejal in dodal, da potrebujejo denar le za nakup surovin in rastlin. »Vse drugo bi naredili naši občani sami, saj pri nas uradniško delo še ni izumrlo. Dokaz je bila gradnja vodovoda, ko so občani vse sami naredili.« Le en kilometer ceste Kljub temu da so ceste v tem delu Primorske še kar lepe, tudi na našem desklanskem letečem uredništvu — po tradiciji naših letečih uredništev — ni šlo brez pritožbe čez ceste. »Od Spodnjih do Zgornjih Deskel je le kak kilometer. Kljub temu pa bi bilo prav, če bi upoštevali našo željo in ta kratki odsek asfaltirali, saj je zelo slab,« so povedali. Dodali so še, da so na to opozarjali že na zborih volivcev, a za njihove predloge — žal — ni bilo pravega razumevanja. »Menda se zdi nekaterim naša želja pre skromna in je ne upoštevajo tako kot večje želje,« se je pošalil neki občan. Korci na strehah niso rdeči Mirko Grosar, upokojeni uslužbenec anhovske cementarne, doma iz Deskel, pa je prišel potožit: »Dimniki postajajo neznosni. Dim in prah sta vse hujša nadloga. Korci na naših strehah niso nič več rdeči, pač pa iz dneva v dan bolj beli. Prah neusmiljeno pada na strehe, ceste, njive, prodira v stanovanja...« »Celo obleke uničuje,« je povedal Branko Sattler. »In solato, ki sem jo pridelal na vrtiču. Hrustala je pod zobmi, toliko prahu se je vžrlo vanjo, da je ni bilo mogoče oprati. Tudi jesti ne,« je dodal tretji. Tovariš, ki ni hotel povedati svojega imena — ne vemo, čemu taka sramežljivost — je pojasnil, da tovarna ne zmore tolikšne investicije, da bi uredila ustrezne čistilne naprave in tako zajezila nezdrave valove prahu in dima. Menimo, da bo denar za to sčasoma pač morala najti. Isti domačin je prišel na naše srečanje sploh zelo dobro pripravljen. Ne le da nas je z marsičim seznanil in nam veliko zanimivega povedal, celo že napisan tekst nam je prinesel. Takole je zapisal: »Že od leta 1949, to je od takrat, ko je bil zgrajen prvi delavski stanovanjski blok v Desklah, urejujejo okoliš teh stanovanjskih blokov. Kakor pa kaže, še lep čas ne bo urejen. Pred delavskim domom in pred trgovinami je kar zadovoljivo, drugače pa je zadaj, kjer so vhodi v stanovanja. Tam je vedno kaj razkopanega ali nasutega. Da pa je ponoči dohod v stanovanja še težji, je kriva zelo slaba javna razsvetljava, ki je sicer dobro urejena, a zelo slabo vzdrževana. Sinoči (27. marca) med bloki ni svetila niti ena žarnica. V deževnih večerih se lahko okoplješ v kaki mlaki. Verjamem, da ni dovolj denarja, da bi te stvari vse hkrati uredili, a nekaj se gotovo nabere, saj tudi stanovalci blokov plačujemo prispevek za uporabo mestnega zemljišča. Za začetek bi želel, da bi vendar že uredili prostor za odlaganje odpadkov in smeti, ki jih zdaj odlagajo povsod ob Soči v veliko sramoto, bistre hčere planin' in nam bodo poleti ,prijetno' vonjavo.« Kot vidimo, Desklane res tarejo hude nadloge. Kljub temu pa se nam čudno zdi — zlasti ob tem, ko smo slišali, da pri njih udarniško delo še ni izumrlo — da sami ne pljunejo v roke in ne urede okolice blokov in še česa. Sicer pa: vsak po svoje... Robert Zimic, gostilničar, ki nam je za leteče uredništvo prijazno odstopil prostor v svoji gostilni, je opozoril na drugo težavo: »Oprema za popolno otroško igrišče v našem kraju je že več let kupljena. Tudi otrok v našem kraju ne manjka, in vsi vemo, da bi se radi igrali, saj se vsi otroci morajo igrati. Vendar... Občina nam lokacije za otroško igrišče ne odobri. Točneje: najprej bi jo morali najti. Že večkrat smo predlagali, kje naj bi bilo, pa nič.« In nekaj občanov je nekaj mrmralo o tem, da bodo v Desklah postavili »črno« otroško igrišče. Slišali smo tudi nekaj dokaj pikrih. Papirnata vojska s stanovanjskim podjetjem In to na račun stanovanjskega podjetja v Novi Gorici, ki bojda prav slabo dela. Tovariš, ki se ni hotel predstaviti — O njem bo beseda še posebej — je bil precej časa predsednik hišnega sveta in dobro pozna metode stanovanjskega podjetja. »Preden smo lahko kupili nekaj žarnic, je bilo veliko besed za nič in precej papirnate vojske. Računi sem, računi tja, zapisniki, komisijski ogledi, je bila zamenjava res potrebna, ni bila, pot v Gorico, pot nazaj in veliko, veliko administracije. To človeka ubije. Pustil sem dolžnost predsednika hišnega sveta, naj se še drugi jezé,« je povedal. Njegove besede so potrdili še drugi, nekdo pa je dodal: »Priznati je treba, da so pri nečem le točni in dosledni...« »Pri čem?« so vprašali vsi. »Pri pobiranju najemnine,« je povedal šaljivec. Avtomobilisti, ki često in pogosto vozijo skozi te kraje — in domačini, ki imajo motorna vozila — že dolgo pogrešajo bencinsko črpalko. Kaže, da jo bodo končno le dobili. Lokacija je določena, delati bodo začeli vsak hip — morda so celo že začeli — in do poletja bo vse nared. »Bencinsko črpalko pa tudi res potrebujemo in je prav, da jo dobimo,« so povedali. Še in še smo govorili, o tem in onem, vedno pa je beseda nanesla na cementarno. Videli smo, da ljudje v teh krajih žive od tovarne in za tovarno. Ponosni so nanjo in tega ne skrivajo. Kadar govore o tegobah, ki jim jih povzroča, so prizanesljivi. Ko je tekla beseda o korcih, ki niso rdeči, pač pa beli od prahu, je nekdo dejal: »Saj niso beli zaradi prahu. Zaradi cementa so.« Drugi pa: »Kar naj se kadi, da bi se le kadilo. Ko se bo nehalo — saj se ne bo — bo huje.« In še: »Tovarna je vse. Kruh in standard. Lahko smo zadovoljni.« In zadovoljni so. Res pa je, da me »kvartini« povedo tudi kakšno pikro. Reforma brez kulture? Če bi hotel pisati o kulturnem življenju v Desklah, bi svoje poročilo lahko začel tako, kot se začnejo mnoge pravljice. Nekoč je bilo... Pa ne, da bi bila v Desklah kultura tako pravljična, poudarek je le na preteklosti. Imeli so v Desklah in Anhovem razgibano kulturno dejavnost, kot je zapisal kronist. Z uspehom je delovala dramska skupina... potem pa je prišla kulturna revolucija, seveda bolj tiha kot na Kitajskem, in pobrala drame in veselje do kulturnega udejstvovanja. Prosvetno dejavnost je do lani vodila tovarišica Mira Štrukljeva, ki je bila za svoje delo plačana od tovarne cementa v Anhovem. Bila je nastavljena kot referent za prosveto in kulturo in tovarni velja zategadelj vsa čast. Pa tudi delu tovarišice Štrukljeve in dramske skupine, ki je polnih osem let marljivo delala! Igralci so bili seveda vsi amaterji, največ mladina. (Samo v Bevkovem »Bedaku Pavleku« je nastopalo nad sedemdeset mladih igralcev.) Vsako leto so pripravili dve do tri premiere, razen tega pa so imeli še po dva do tri literarne večere na leto, organizirali zelo dobre proslave ob najrazličnejših svečanih priložnostih in državnih praznikih. Zanimanje občinstva je bilo izredno, saj je vselej do poslednjega kotička napolnilo dvorano v Desklah, razen tega pa je dramska sekcija s svojim programom gostovala po vsej Primorski. Za svoje trudapolno in uspešno delo je dramsko društvo v Desklah dobilo Kosovelovo nagrado, tovarišica Štrukljeva pa lani še Linhartovo plaketo. Potem pa je prišla gospodarska reforma in v tovarni cementa v Anhovem so začeli iskati skrite rezerve. V prvem zamahu so brez razlage dali tovarišico Štrukljevo v proizvodnjo, češ tam bo vsaj nekaj ustvarjala. Bil je to zelo boleč udarec. Pa ne samo za mene, je pripovedovala tovarišica Štrukljeva. Vrsto let smo delali nesebično, potem pa prav nobene zahvale. Pravim, ne gre le za mene, sploh ne, za vse številne starejše in mlade igralce, ki so se trudili ničkoliko večerov, potem pa so dobili takšen pljunek v obraz. V tovarniškem listu Naš list, glasilu kolektiva Salonit Anhovo, so namreč ob pismu, ki ga je poslal tovarni neki Desklan (v katerem je izrazil začudenje nad tako nenavadno ukinitvijo prosvetnega društva), pripisali kaj čudno pojasnilo. Nepodpisan član uredništva se v svojem odgovoru čudi, kam pridemo, če bomo nastavljali plačano osebo za vsako zvrst zabave posameznikov... Nameščati poklicne prostovoljce, da bi odtegovali ljudi od sodobnih navad, trudoma siliti jih iz novega načina življenja in razvedrila v nekaj preživelega, to ne gre! Modri komentator pa svojo poslanico končuje takole: »Nosilci kulture naj iščejo notranje rezerve za prosvetno delo takrat, ko bo reforma zamašila tisto luknjico, skozi katero skupnost injicira sedanjo aktivnost. Verjetno bo takrat bolje. Heroji se rodijo vedno v borbi, kritiki v svobodi in izobilju! Delo! Delo!« V Anhovem se, kot vse kaže, rojeva slovenska »kulturna revolucija.« Pamet! Pamet! Odgovora ni vredno komentirati, saj sam dovolj pove. Napisal bi le še, kar so mi povedali na Zvezi kulturno prosvetnih organizacij SRS v Ljubljani. Pravijo namreč, da je bilo prosvetno društvo v Desklah eno najbolj prizadevnih in aktivnih v Sloveniji, da pa je nenaden korak nekega tovarniškega modreca povsem zatrl kulturno življenje v tem predelu Primorske, kjer je prav kulturna dejavnost še kako potrebna.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1968-04-10101-10200_10276-10275
Report a problem to oder@slogi.si.