Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Japonsko gledališče

Joze Javorš, Delo, 13. 4. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Kriki, plesi, mimika, maske Japonsko gledališče Ritem, ki so ga v stoletjih natanko preračunali Gledališki dan na Japonskem zahteva čisto posebno organizacijo duha in telesa, zakaj gledališki dan je nekakšna psihofizična terapija, ki so jo poznali že stari Grki, a je ostala živa samo še na Daljnjem vzhodu. Bistvo te terapije je v potrpežljivem čiščenju lastne osebnosti, v čiščenju, ki traja ure in ure in čisto na koncu človeka poplača z veličastnim praznikom mirne in odločne notranje svetlobe! A začnimo od začetka! Gledališke predstave, ki se imenujejo nô, so se razvile iz dveh gledaliških prvin, iz dvornih iger in plesov verske narave, ki so se imenovali dengaku, in iz ljudskega gledališča sarugaku, kar pomeni opičji ples. Gledališče sarugaku je bilo po vsej verjetnosti podobno evropskim semanjskim gledališčem. Leta 1374 pa je sedemnajstletni princ Yoshimitsu, ki je bil tretji shogun iz dinastije Ashikaga, poklical na dvor gledališkega kljukca po imenu Kan-ami. Ta je slovel zunaj dvora po tem, da je mešal dvorni način igranja z ljudskim, kar je bilo za vse, ki so ga gledali, veliko doživetje. Princ ga je zoper dvorsko zoprvanje zaščitil ter vzel njega in njegovega enajstletnega sina Zeamija k sebi. Kan-ami in njegov genialni sin Zeami sta ustanovila nô, hkrati pa tudi dinastijo igralcev nô, ki živi še danes in se ji pravi Kanze. Nô je postal japonsko narodno gledališče in zajema japonski slog igre, nô je bistveni del japonske omike. Zeami je pisal igre. Od kakih tisoč nô, ki so jih v japonski gledališki zgodovini igrali, je danes živih še okrog 240 in od teh je 98 napisal Zeami, 13 pa mu jih pripisujejo. A Zeami je napisal tudi teorijo gledališča, ki so jo njegovi dediči skrivali pred japonskim in zunanjim svetom do leta 1908, ko so ti spisi zagledali prvič luč sveta. »Skrivnostno izročilo nô« je ena najpomembnejših knjig svetovne omike, gledališki temelj, ki se da primerjati edinole z Aristotelovo Poetiko in s Sistemom Stanislavskega. Zgodovina nô je doživljala najrazličnejše čase, težke in ugodne. A kar je poglavitno: nô se je iz dna stoletij ohranil do današnjih dni v najbolj čisto obliki. Kako to? Zato, ker smejo igrati nô samo družine, ki imajo do igranja dedno pravico. Izročilo te gledališke umetnosti je prehajalo iz roda v rod z ustnim in pisanim izročilom, ki so ga dinastije igralcev ljubosumno skrivale pred svetom, pred vplivi in s tem pred razvodenitvijo. Z Yamato sva šla najprej v »garderobo«, v tri svetle izbe brez navlake, kjer je družina Kanze pripravljala predstavo. Vtis sem imel, da sem vstopil v zakristijo nekega veličastnega gledališkega svetišča, kjer vladala sveta zbranost in tišina. Le drsanje kolen po tatamijih in curek čaja, ki se je iztakal v skodelice, sta zaznamovala čas, ki je bil tu ujet. Yamato mi je predstavila starega mojstra pri gledališču, predstavila mi je tudi njegovega sina, ki je zdaj glavni igralec, in vnučke, ki so neke vrste inspicenti. Tri generacije. Gledali so me zviška, pravzaprav sem razbral v njihovem pogledu vzvišen in nedosegljiv izraz stoletij, ki jih predstavljajo. Le drobni dečko vnuček je poskušal okoli mene, ubogega tujca, ki se je vtihotapil v njihovo skrivnost, ustvariti ozračje prijaznosti. Tedaj pa je Yamato spustila iz sebe tisti ptičji krik, s katerim Japonke oznanjajo začetek veselja. Zagledala je starega učitelja nô Honta Hideo iz Nagoe, ki je bil njen prijatelj. Oddrsala sva k njemu in po dolgotrajnih poklonih in dolgotrajnem čebljanju olikanih stavkov, s katerimi sta se obdelovala, se je začel pogovor. Vtis sem imel, da sem na reakcijskem avionu in ta vtis je popolnoma ustrezal resnici: ničesar nisem občutil, vendarle pa sem se premaknil nazaj za pet ali šest stoletij. Tudi na reakcijskem avionu ničesar ne čutiš, a vendar v čisto kratkem času preletiš prostor z enega kontinenta na drugi. Honta Hideo mi je pričaral no. To se je začelo v dvorani, ki je seveda docela drugačna od naših gledaliških dvoran. Že prvi pogled na oder je pretresljiv: tako imenovani oder je namreč na tri strani odprta hiša s streho, ki je za kak meter vzdignjena od tal. Ta »hiša« je zvezana s prostorom za igralce, s tako imenovano garderobo, z odprtim hodnikom, ki je tudi pokrit s streho. Zavesa na bambusovih palicah loči garderobo od obeh gledaliških prostorov, gledališki prostor ni samo oder, temveč tudi hodnik. Ni treba poudariti, da ni kulis, da ni nobenega predmeta na tem odru in da so tla izlikana kot ogledalo. Oder-hiša stoji na štirih stebrih in ti štirje stebri so izredno pomembni za igro, zakaj glavni igralec, ki nosi masko, ne vidi prav nič. Stebri so njegova orientacija. Čisto v ozadju odra hiše je prostor za igralce in prostor za pomočnike predstave, ki so po stari gledališki konvenciji nevidni za vsakogar, če sedijo tako, da imajo hrbet obrnjen proti občinstvu. Na zadnji steni odra in hodnika, ki veže oder z zaodrjem, so trije lesorezi skrotovičenih pinij. Gledalci sedijo nasproti odru in v prostoru nasproti hodniku, vendar tako, da so obrnjeni proti odru. Prostor za občinstvo je potemtakem trikoten. Luči ostanejo med predstavo prižgane. Svetlobnih efektov ne poznajo. Gledališki prostor v celoti deluje torej skrajno asketsko, izčiščeno in skrivnostno kljub očitni jasnosti razporeditve in kljub očitni funkcionalnosti. Ko se predstava začne, pridejo na oder najprej muzikantje. Njihovo prihajanje je slavnostno, skrivnostno, docela nenavadno. Napravljeni so v obleke iz obdobja Tokugawa (1600-1868). Prvi muzikant je neke vrste flavtist, drugi je velik bobnar, ki bobna po svojem instrumentu s prsti, zavarovanimi in okrepljenimi z nekakšnimi kremplji iz ebenovine. Tretji muzikant pa je mali bobnar in ima instrument, ki je podoben staremu čarovniku. - Vloga tega orkestra pri predstavi nô je bistvena: ne gre za spremljevalno glasbo, temveč za ustvarjanje atmosfere in označevanje posameznih oseb ali vsega tistega, česar posamezne osebe ne morejo povedati z besedami. Vtis, ki ga njihova glasba in petje napravita na gledalca, je edinstven. Iz njihovih grl se namreč plazi nekakšno divje, pračloveško sikanje, jokanje, pogrkavanje, kolcanje, nekaj tako dostojanstveno živalskega, da je kaj podobnega v umetnosti težko srečati. Medtem pride na oder zbor in sicer iz malih stranskih vrat, ki so skrita na desni strani zaodrja. Zbor ne sodeluje v igri naravnost, temveč sedi ob strani odra in s svojim petjem spremlja igralca. Njihova vloga je ista kot v starem grškem gledališču, le da še veliko bolj statična. Orkester in zbor ustvarjata nekakšno kuliso, pred katero se razvija gledališko opravilo. Zakaj v trenutku, ko so v znani sedeči drži prvi človeški elementi predstave dokončno prilepljeni na odrska tla, pride na oder igralec. Nô pozna pravzaprav enega samega igralca, čeprav se večkrat zdi, da jih je več. Igralec se imenuje shite. Njegov spremljevalec, ki včasih nastopi tudi prvi, a dokaj hitro opremi na čelu zbora, se imenuje waki. Vtis, da gre za protagonista in devteragonista iz Ajshilovih časov, je tako močan, da se človeku začne mešati v glavi rojstvo evropskega gledališča s to živo japonsko gledališko obliko. Za shitom hodi včasih tsure, spremljevalec ali pa tomo, tovariš, vendar pa vse te sence nimajo svojega gledališkega življenja, temveč so resnično le nujni pomočniki. Gledališko dogajanje se odigrava samo med shitom in wakijem, waki namreč izziva dogodek in včasih je shite samo njegova notranja predstava. Razloček med njima je tako velik, da waki sploh ne sodi v isto gledališko družino kot shite, temveč ga najamejo iz neke druge, ki nima nobenega opravka z gledališko družino nô. Imamo pa še druge igralce, ki tudi nastopajo v nô, kljub temu, da niso iz njihovega ceha. To so igralci, ki igrajo kyogen, nekakšne komične medigre, ki so potrebne v predstavi nô iz več razlogov: najprej, da se shite lahko preobleče in spočije, nato pa zavoljo gledalcev, da pridejo »k sapi«, zakaj vsak nô terja od človeka take množine notranjega sodelovanja, da je kmalu telesno in duševno popolnoma izčrpan. In kakor so v antičnem gledališču spoznali, da morajo po težkih tragedijah igrati komedije, tako sredi predstave nô nastopajo igralci kyogen, ki se pogovarjajo z wakijem o pravkar igrani predstavi, jo ironizirajo, kritizirajo ali pa ji postavljajo nasproti svoje neslane, včasih že kar težko prebavljive šale. Prav zato igralci nô gledajo na igralce kyogen zviška. Zaničujejo jih in podcenjujejo. Nekateri japonski snobi gledalci gredo takrat, ko nastopajo komiki, iz dvorane ven: bodisi premišljat ali pa jest. Vendar pa so vsaj zame igralci kyogen veliki umetniki. Celotna predstava ima torej posebne vrste ritem, ki so ga v stoletnih izkušnjah natanko preračunali in učinkuje na človekovo psihofiziko s preciznostjo, ki se ji ni mogoče izmakniti. Jo je uvod, je nekakšna uvertura, ki gledalca pripravi na poslušanje in ga osredotoči v notranje gledanje. Zato je jo le kratka gledališka zgodba, nekakšen lever de rideau. Nato slede tri zgodbe, ki zajemajo element ha, kar pomeni »poglobljeni« del predstave, a te tri zgodbe pripeljejo do elementa kyû, ki predstavlja pravo vsebino gledališkega dneva, najgloblji trenutek odrske slovesnosti. Takrat so gledalci že temeljito utrujeni, zato nastopi kyogen, potem pa se predstava nadaljuje v znamenju kyû, ki sprva poglablja in razpihuje središčni kyû, nazadnje pa počasi ugasne. A prav tedaj začne blesteti občinstvo, ki ga umetniški stroj predstave tako predela, da po vsem notranjem in zunanjem trpljenju doseže ob koncu predstave katarzo, nekakšno posebno notranjo čistost, nekakšen vzvišeni mir, ki se ga skoraj ne da popisati. Zunanje oblike predstave se kažejo v prekrasnih kostumih glavnega igralca, ki v mnogočem označujejo značaj ali položaj nakazane osebe, bodisi da je zemeljska ali mitološka. Glavni igralec nosi maske, ki jih menja, a te maske so čisto drugačne kakor v grškem gledališču, kjer so bile »utilitarističnega značaja«, saj so povečavale igralčev obraz in izraz in krepile njegov glas. Maska nô pa je drobna zato, da igralcu pripomore do piramidalne silhuete, hkrati pa glas duši, in sicer zato, da bi bil še bolj spreden iz globin tišine. Predmetov, ki pomagajo obljuditi predstavo, skoraj ni, a tisti, ki so, so izbrani s simbolično močjo. Tako na primer se pahljača spreminja v gozd, v sulico, v solzo, v smeh, v luno, pinijeva veja v gozd, če stoji pokoncu, in v reko, če leži. V nô so simbolične inačice predmetnega sveta neskončne. Skratka: nô je oblika totalnega gledališča, kjer se beseda, glasba, ples, zborovsko petje, maska in rekvizit družijo v tisto enoto, ki se ji pravi gledališka umetnost. V tem se stika nô z najbolj gledališkim gledališčem univerzalne omike in tudi s prerajevanjem današnjega modernega gledališča, ki po svojih estetskih načelih stoji zelo blizu te nenavadne japonske gledališke umetnosti. A treba je poudariti še nekaj čisto samosvojega: japonski nô je najbolj stroga, najbolj na znotraj obrnjena, najbolj skopa in tudi najbolj asketska gledališka umetnost. Njena izčiščenost je tolikšna, da se človeku zvrti v glavi. Prav ta zasvedranost japonskega klasičnega gledališča je nujna, če hoče odkrivati to, kar človeku odkriva nô, njegovo najbolj notranjo usodo v trenutku, ko so zgodbe končane, ne pa ko se zgodbe človeškega življenja razvijajo. To je gledališče posledic, ne pa gledališče vzrokov, to je gledališče notranjih, ne pa zunanjih človekovih dogodkov. Če mi ne bi pomagala Yamato, ne bi nikdar vzdržal na predstavah, a ko sem že omahoval, ko sem že kanil pobegniti, me je držala s svojo belino v prgišču roke in sem vztrajal. Bili so tudi trenutki, ko se mi je gledališka predstava globoko priskutila. Sedela sva v nekem gledališču, ki ni bilo iz šole Kanze, temveč iz neke druge, iz ene šestih, ki delujejo na Japonskem. Z vso zavzetostjo sem spremljal potek igre, gledal sem angela z belo masko in z zlatim vrtičkom na glavi, ki je zgubil svojo obleko in je zdaj z nožico iskal možnosti življenja na odru in svojo obleko. Ker je ni našel, se je razjokal, a jokal je tako dolgo in pretresljivo in tako abstraktno, da sem izgubil živce. Vse skupaj se je zaključilo s happy endom: ribič, ki je ulovil obleko v reki, jo je angelu podaril in angel je srečen odšel nazaj v svoje neznano domovje. A kaj je pomenil tisti zoprni občutek, ki mi je dražil živce in me metal s tira? Zdaj so igrali zgodbo o princu. Jokal je z dvema sestrama, ki sta se ljubili, pa so ju puritanci odgnali v gore, da ne bi bili dolincem v pohujšanje. Zgodba je bila pretresljiva, prinčev žalovalni ples edinstven. A kaj je bilo tisto, kar me je tako strašno motilo in jezilo? Gledal sem spet zgodbo o dveh levih, zgodbo, ki je nisem prav nič razumel, vendarle me je nenavadno živo pritegovala s svojimi maskami, plesi, golčanjem, godrnjanjem in vso tisto izrazno silo, ki je pravzaprav ni treba dobesedno razumeti, da jo razumeš. A nekaj mi je bilo spet zoprno in s težavo sem to zoprnost odrival. Mislim, da me je motila severnjaška preobleka primitivnih in sončnih značilnosti v človeški umetnosti. Kriki, plesi, mimika, maske... vse je istega rodu, kot je bila grška gledališka umetnost, kot je gledališka umetnost v Indoneziji, na Baliju ali v nekaterih predelih Afrike. A vendar na tem odru ni nikjer človeškega telesa, vse je preoblečeno v svilo in brokat rogličastih, koničastih in grozljivo piramidastih oblik. Podobna preobleka straši tudi na Kitajskem in zdaj vem, da me je tudi pri kitajskem gledališču motila nališpana nadčlovečnost gledaliških oseb, ki je v gledališče zašla pod vplivom mandarinov in samurajev. Kitajsko in japonsko gledališče sta edini neljudski gledališči, ki sta se ohranili iz davnih časov in postali ljudski. Vendar pa je neprijetni strah, ki so ga nekoč ljudje občutili pred insignijami svojih gospodarjev, dandanes zoprn meni. (Iz knjige »Okus sveta«) JOZE JAVORŠ

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1968-04-10101-10200_10293-1094
Report a problem to oder@slogi.si.