Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Dekadenca ali nova možnost?

Stanka Godnio, Delo, 13. 4. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Po oberhausenskem festivalu Dekadenca ali nova možnost? Vem, da je bilo v mojem poročanju o poteku oberhausenskega festivala nekoliko nesproščenosti in zadrege. Mislim, da se teh občutkov niso mogli otresti tudi drugi spremljevalci te filmske prireditve, ki so morali svoje vtise sproti sporočati javnosti. Kajti ob skupni in iskreni privrženosti kratkemu filmu, ob občudovanju njegovih izrednih možnosti za pogum novega poskušanja, tudi ob upoštevanju tradicionalne in pohvalne odprtosti Oberhausna novim filmskim strujanjem smo vendarle marsikdaj ostali brez besede, ko smo ugotavljali, kakšnim in katerim filmom je ugledna mednarodna žirija blagoslovila pot do gledalcev, jim priznala status javnosti. Vzrok za zmedo prav gotovo ni morala ali »morala«, temveč prej popolna osuplost človeka, ki se nepričakovano znajde pred podrtimi pregradami, strmi v novo sfero in se sprašuje po njenem pomenu, po resničnosti, pa tudi po upravičenosti njenih dimenzij. Tako je namreč oberhausenski program zavrgel stare etične tabuje, prestopil meje takta, ki jih je filmu doslej zaukazovala bodisi njegova mladost, bodisi meščanska družbena sredina, v kateri se je kot umetnost in kot industrija obenem razvijal, ter se razbohotil v drzni dostikrat porogljivi spolni odkritosti, seksualnosti in perverznosti, ki je družila potencirani eros z morbidnostjo. Dostikrat smo že slišali, da je prišel čas za popolno emancipacijo najmlajše, filmske umetnosti; da so meje, v katerih je vztrajala, brez spotike in pregrehe že zdavnaj prestopile likovna umetnost, literatura, gledališče. V Oberhausnu smo gledali plodove te silovito izpeljane filmske emancipacije. In čedalje jasneje nam je postajalo, da pri prestopanju etičnih meja tudi v drugih umetnostih najbrž ni šlo brez spotik in pregreh, samo da jih ne poznamo, ker jih je prekrila zgodovina in nam ohranila le to, kar je pomenilo resničen, idejno, etično in stilno prečiščen, s humanostjo prežet ustvarjalni vzpon. In da je pravzaprav celo v ustvarjenosti teh meril, ki so jih oblikovala stoletja, še danes skrajno kratek korak od umetnosti do pornografije tudi v literaturi in likovni umetnosti. Film ima na voljo najbolj neposredna vizualna izrazna sredstva. Specifična so, saj združujejo prvine vseh drugih umetnosti. Njihov splet je zato tembolj samosvoj in v težnji po popolnem avtorstvu, po skrajni subjektivizaciji filmskega doživetja in izpovedi o njem tudi zelo težko razumsko nadziran oziroma dostopen razumskemu dojemanju in vrednotenju. Kako daleč se lahko film spusti na to tvegano pot, ne da bi se razvrednotil, smo videli v Oberhausnu na primer v dveh zanimivih ameriških filmih, ki sta posredovala vizije, kakršne povzroča zaužitje LSD »Ugasni prižgi« in »Para 1000«. Kako globoko in usodno lahko zatava na tej poti, gnan od hotenja po izzivanju, provociranju, politični polemiki ali golem uporništvu zaradi uporništva, je spet dokazovala vrsta filmov iz zasebnih proizvodenj zahodnih držav. Za javnost prepovedani »kamen spotike« letošnjega Oberhausna, film »Posebne vrednosti«, je dobil v uradnem programu pestro, čeprav nepolitično družbo od »Mesarskega vajenca« do »Trpljenja umorjenega jajca«. Vse kaže, da biti pogumen v kratkem filmu ne pomeni več biti iskalec in upodabljavec pereče družbene ali osebne stiske, krivice ali krize, temveč izmišljevalec čimbolj absurdne, izzivajoče in cinične profanosti. Kot si namreč dvajsetminutno poplesovanje neoblečenih mladih ljudi v postelji in okrog nje (v ameriškem filmu »Postelja«) lahko razložimo kot drzen, pa v bistvu vendarle domiseln porog skomercializirani »morali rjuhe«, ki v igranih filmih tako pogosto nastopa, tako si pri najboljši volji pogleda na golo truplo mlade žene z razpelom na spolovilu in s črvi, ki lezejo okrog njega, ne moremo razložiti drugače kot z bolestno, če ne že resnično bolno izkrivljenostjo (v belgijskem »Trpljenju umorjenega jajca«). Kratki film se na poti v svojevoljnost poskušanja popolnoma subjektivizira. S tem si zapira komunikacijo z javnostjo in izgublja pomen, pa tudi upravičenost obstoja na tej žonglersko nevarni in ozki brvi. Postaja film, namenjen ozkemu, zasebno prijateljskemu krogu somišljenikov, ne pa javnemu soočanju s strokovno kritiko in mentaliteto gledalcev. Ne trdim, da v drznosti in osupljivosti poskušanja v tej smeri za film kot umetnost ni novih možnosti. Razsežnost možnosti, ki jih je zmogel pokazati te vrste film na oberhausenskem festivalu, pa zaenkrat spada v področje dekadence. Eksperimentalna in v psihologijo ali demonstracijo seksualnosti usmerjena filmska avantgarda je seveda krepko premešala oberhausenski programski menu in ga iz njegovih štirih jasno določenih kategorij pretrela v skupen lonec. Risani film je postal eksperimentalni, dokumentarni igrani, igrani spet eksperimentalni in eksperimentalni animirani. Žirija ni ravno z največjo srečo lovila ravnotežja, ko je razporejala nagrajene filme v posamezne kategorije. Očitno pa je bilo, da je še vedno bolj navdušena za staro in preizkušeno kot pa za neizčiščeno in kipeče novo filmsko vino. In še ena nova sila je nastopila v Oberhausnu; neuradno sicer, a zato tembolj krepko je opozorila nase televizija. Kratki, zlasti še dokumentarni film, se hitro prilagaja njenim programskim željam in potrebam. Toliko srednjedolgih dokumentarnih, anketnih in reportažnih, pa tudi kulturnih filmov kot letos na festivalu kratkega filma še nismo gledali. Kaže, da bo treba razmisliti in razmejiti čisto filmsko snovanje od onega, ki je namenjeno predvsem televizijskemu mediju. Slednje je za pravo platno premalo zgoščeno, ponavljajoče se v poantah, lagodno v poteku in dostikrat zelo komorno v svoji zasnovi. Tistega, kar se v Oberhausnu vselej najbolj veselimo, nam letošnji festival ni dal: dobrega, starega dokumentarca v tolikšnem izboru, da bi res prišlo do častnega boja najboljših med dobrimi. Namesto tega pa je dal razveseljivo napoved. Z uvrstitvijo del filmskega podmladka, študentov filmskih akademij v uradni program, je opozoril na nekaj središč resnične filmske vneme in nadarjenosti (Budimpešta, Praga, Lodz, ZDA), ki niso pozabila, kaj je svežina filmske animacije, kaj je prepričljivost in moč dokumenta, kje so meje poskušanja. Z uradno odločitvijo žirije je med žarišča filmskega razvoja prištet tudi Novi Sad, v katerem dela Želimir Žilnik. Tega smo res lahko veseli. STANKA GODNIO

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1968-04-10101-10200_10297
Report a problem to oder@slogi.si.