Naš kratki film
Miša Grčar, Naši razgledi, 6. 4. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Naš kratki film
15. festival jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma v Beogradu
Miša Grčar
Na letošnji beograjski filmski festival so sredstva množičnega obveščanja pripravila jugoslovansko občinstvo bolj kot kadarkoli doslej. In ne brez vzroka ali zaman. Če odštejemo izredno slabo organizacijo festivala (medvladje ali izmenjava direktorjev) ter slabo projekcijo (75 luxov namesto 100, predvsem pa tonsko), lahko trdimo, da je bil ta festival, 15. po vrsti, svojevrstno doživetje ne toliko zaradi pestrosti tematike ali žanrov, kolikor zaradi svojevrstnih individualnih pristopov k obravnavi družbene tematike znanih in novih, predvsem novih ustvarjalcev kratkih filmov.
Dokumentarci
Predvsem presenečata izbrušena formalna plat vsakega filma posebej in uspešno iskanje novih slogov, in to v vseh žanrih: v dokumentarnem predvsem pri Škanati in Filipoviću, v animiranih Boureku (predstavil je film, ki je bil kratkomalo najboljši na festivalu) in v igranem pri Godini in Zaninoviću, ki sta oba novinca med profesionalci. Po tematski plati se razlikujejo filmi od dosedanjih festivalskih prikazov predvsem po čistejšem dokumentarnem iskanju vsakodnevnega dogajanja; ni več hlastanja po kvazi-socialno-angažiranem učinku. In prav zato so ti dokumentarci v cinémavérističnem in anketnem slogu mnogo bolj prepričljivi, s čistim sociološkim in spoznavnim poudarkom. Vendar pa je vseeno tu in tam težko povsem verjeti avtorjevim željam po iskrenem prikazu tegob in deviacij v našem sodobnem življenju, ki naj bi se morda s tem filmskim opozorilom premaknile na bolje. Želimir Žilnik je v filmu Pionirji majhni, mi smo vojska prava sicer načel zelo hud problem mladoletniške prostitucije, ki ga razlaga z izjavami dekletc v okolici Novega Sada. Toda takšen film učinkuje lahko tudi povsem nasprotno. Ali takšno neuko in nevzgojeno dekletce sploh ve, kaj dela? Tedaj pa, ko se bo zavedelo svojega početja in se obrnilo na tako imenovano pravo pot, bo že imelo pečat ničvrednosti, ki mu ga bo vtisnil prav ta dokumentarni film in ga ponesel v javnost. Na mladinsko delinkvenco opozarjajo tudi drugi filmi (Milorad Duričić, Na dvorišču, na dvorišču, igrajo se dijaki), vendar manj izzivajoče in hkrati bolj pretresljivo ob njihovih izpovedih, hvalisanju in razgovorih v zaporih in z vzgojitelji.
V kategorijo filmov o mladih bi deloma sodil tudi Pogačnikov film Jutrišnje »Delo«, vsaj toliko, kolikor je osrednja oseba njegovega dokumentaričnega eksperimenta deček, mlad kolporter »Dela«. Vendar se tu postavlja vprašanje resničnosti take osebe, ki je prikazana kot član ubožne družine in se mora preživljati s kolportažo. Kolportiranje je po navadi dodatna zaposlitev ljudi vseh starosti, po svetu se z njo ukvarjajo predvsem študentje in nikakor ni neprimerna tudi za dijake, ki žele razbremeniti družinski proračun za nekaj tisočakov (starih) kakor tudi ni neprimerno raznašanje mleka. Vendar je postavil Pogačnik tega dečka v drug kontekst, v zrežiranega, v tistih trenutkih, ko deček pije in kadi med odraslimi v nočni restavraciji. Ne spominjam se, kdaj smo zadnjikrat videli ponoči na naših ulicah take nedorasle kolporterje. Zaradi te plati Pogačnikov film ni sodoben socialni dokumentarec, kljub temu, da je po formalni plati zanimiv poskus filmske vizualizacije dogodkov doma in po svetu, o katerih sicer poroča tisk.
Tudi drugi slovenski predstavnik v Beogradu Mako Sajko, si je za témo svojega filma izbral mladino, toda to mladino, ki je ni več med nami, ki ne živi več. S filmom Samomorilci pozor se naslanja na statistične podatke o mladih ljudeh v Sloveniji, ki so si iz kakršnihkoli razlogov domala nerazumljivih za odrasle vzeli mlada življenja. Menda je po številu mladinskih samomorov Slovenija med prvimi na svetu. Žal izzveni Sajkov film bolj kot registracija in manj kot opomin in boleče opozorilo.
Filmov o deviacijah starejših ni bilo. Veliko dokumentarcev je bilo posvečenih delu, delu v tovarni, v rudnikih (zelo dober film Vefika Hadžismajlovića Sol), na polju (Milutina Mišića žetev se je sijajno povezovala z ritmom panonskih plesov), v kamnolomih (Hop Jan Vlatka Filipovića je čisti dokumentarni film, ki njegovo fotografijo spremljajo le naravni šumi in ritmični glasovi delavcev; fotografija je nenavadno lepa in skladna, zanjo je dobil nagrado nesrečno preminuli Đorđe Jolić), na naftnih poljih (Naftarji Miodraga Miloševića so le registracija gibov ljudi in strojev).
Filmi, ki so se vračali v vojno preteklost, so se vračali po drugi poti kot doslej. Samo spomine nanjo so obujali in vizualizirali njeno pogojenost v sedanjosti. Krsto Škanata, eden najboljših jugoslovanskih dokumentaristov in eden redkih, ki uspešno vztraja pri kratkem filmu in se ne poskuša s celovečernim, je ustvaril najboljši dokumentarni film na tem festivalu, če ne tudi svojega najboljšega doslej. Nostalgija vampirja (Nostalgija vampira kar je v srbohrvaščini genetiv singulara in plurala) predstavlja to srečanje s preteklostjo, s tisto preteklostjo iz zadnje svetovne vojne, ki se je nekateri spominjajo z bolečino, drugi pa so jo »pozabili«. Tako imenovani »Tukac« (puran), po rodu Dalmatinec, je zdaj bogat Italijan, ki se nostalgično vrača v rodni kraj, se tam šopiri z denarjem in gradi cerkev. Vaščani so ogorčeni; v njem spoznajo vojnega zločinca, ki je kriv neštetih smrti sovaščanov. Škanata je sijajno pripravil soočenje med njimi. Posnel je monolog Tukca in ga nato projiciral vaščanom. Tukac vztrajno zanika kakršnokoli krivdo, vaščani zmerjajo njegov film, jočejo, ostajajo brez moči. Škanatov film je ves čas strogo objektiven. Nepristransko registrira in prikazuje zdaj eno zdaj drugo stran, nobena nima dokazov, a vendar se napadata in se branita. Tehtnico nagne Škanata šele ob koncu v korist vaščanov s kratkim posnetkom, ko prikaže objokano črnooblečeno ženo ob spomeniku padlim.
Tudi film Stjepana Zaninovića Dialog tovarišev z vojne fotografije je dokumentarec o sedanjosti z reminiscencami na vojno preteklost. Toda ta vojna preteklost je le okvir za pogovor o tovarišu, ki ga je odplavil informbirojevski val. Soborci se pogovarjajo o značaju nekdanjega vojnega tovariša, edinega v osmerici na sliki, ki ni prišel na snidenje. Nikoli več ga niso videli. Ali je ostal na Golem otoku, kako je končal? Nihče ne ve odgovora in tudi film sam se dokaj nejasna konča.
Spomenik Miroslava Antića je dokumentarno-igrani film o pokolu Novosadčanov pozimi 1942. leta. Že Andrasz Kovacs, madžarski režiser, je pred dvema letoma spregovoril o tej tragediji v celovečernem filmu Ledeni dnevi in se tako poskusil oddolžiti za to, kar so napravili njegovi rojaki. Novosadčani sami pa ne zmorejo toliko, da bi postavili spomenik na mestu tragedije, kjer so zmetali ljudi v ledeno Donavo o tem pripoveduje Antićev film. Ker je v ospredju mlad par, ki v tem filmu igra in obžaluje, da ni spomenika, je težko verjeti tudi zanosnemu koncu: skleneta, da se bosta odpovedala vsemu in najela kredit za spomenik in ker imata oba partijski knjižici, zahtevata, da jima gre Zveza komunistov za poroka. Ta finale izzveni naivno, namesto da bi razvnel publiko. Kajti ta par igra pred kamero, veseli se snega in zime in videti je, da se povsem po naključju spomni januarske tragedije pred šestindvajsetimi leti, tedaj ko ju sploh še ni bilo.
Problem igre ali postavljenih prizorov je še bolj opazen in zato še bolj neprepričljiv v Sremčevem filmu Zelena ljubezen, ki je imel grenak namen prikazati mladoletniške poroke. Vendar je Sremčevo vztrajno prizadevanje postavljati ljudi tja, kamor jih je sam želel in da se obnašajo tako, kot jim je ukazal, sprevrglo ta dokumentarec o običajih v najbolj nerazvitih predelih naše dežele v neprepričljiv in razvlečen prikaz, ki je domala smešen.
Sodobni, povsem sodobni problemi naše družbe seveda tudi niso smeli manjkati. Gre predvsem za dogodke in dogajanja pri nas lani in letos, za konkretno problematiko, ki se je začela pojavljati pred nekaj leti in sega in bo segala v današnje dni. To so spori med posamezniki in zadrugo, ki jim jemlje zemljo, na kateri so garali že rodovi, zdaj pa naj bi se po njej vila reka (Zemlja neretvanska Vlatka Filipovića); to je problem brezposelnosti in odpuščanja ljudi iz službe (Odpuščeni Vladimira Basare) ter s tem povezano odhajanje ljudi v tujino (Halo München Krste Papića).
Eksperimentalni filmi
O čistih filmskih eksperimentih lahko govorimo le v dveh primerih: pri Zaklonu nekdanjega amaterja Vladimirja Petka in pri Fokusu prav tako nekdanjega amaterja Lordana Zafranovića. Petek še vedno nadaljuje tradicijo iz svoje amaterske preteklosti, ko je eksperimentiral z ljudmi v prostoru in jih soočal s stehnizirano civilizacijo. Tudi Zaklon govori o samouničenju, in to na način barvite skladnje prizorov v črno-beli in barvni tehniki, povezanih z bliskovito montažo. Zafranovićev Fokus je lekcija o filmski tehniki, predavanje o filmskih elementih, v katerem se zvrste vse od plana prek obratov kamere do svetlobe in tona. Film je zanimiv po dinamičnosti statičnega prizorišča, vendar je njegov konec, ko odpelje bolniški avto, odveč in zunaj celotnega konteksta.
Igrani filmi
Tisk je obljubljal za ta festival veliko več igranih filmov kot doslej. Toda napovedi in želje se niso izpolnile. Bilo je le kakšnih sedem igranih filmov med 132 v konkurenčni in informativni sekciji. V tej kategoriji je bil izredno uspešen Ljubljančan Godina s filmoma Piknik v nedeljo in Sonce, vsesplošno sonce. O obeh smo že poročali po festivalu GEFF. Dodajmo še to, da sta se njegovi burleski na račun slovenskega značaja in posameznikov v tem slovenstvu uveljavili že prvi večer, ko je bil program debutantov (Sonce v drugem večeru) in sta ostali pri vrhu vse do podelitve nagrad (srebrna). Ob Godini je zablestel Splitčan Lordan Zaranović (spet) in v filmu Popoldne - puška prikazal obmorsko vzdušje s povsem drugega zornega kota, kot smo ga vajeni iz turističnih in podobnih filmov. Predvsem je zanimiva struktura njegovega filma: ponazarja zdolgočaseno vzdušje vročega poletnega popoldneva, ki stopnjevano vzbuja najrazličnejše sle. Ena taka je sla po ubijanju. In tu gre Zafranović predaleč, ker predolgo vztraja pri prizorih s ptico, tarčo zdolgočasenega moža s puško. To vztrajanje postane tako razvlečeno, da filmu zares škoduje.
Dušan Vukotić je v filmu Madež na vesti spet uklajal igro z animacijo, vendar z zelo skromno animacijo, ki upodablja, vizualizira majhen črn madež, packo na vesti. Madež se razleza, krči spreminja obliko in prostor, zasleduje človeka in ga gnjavi, ta pa beži pred njim, zapre ga v steklenico in ga skriva pred drugimi ljudmi, ki imajo tudi vsak svojo steklenico. Vukotićev film je zanimiv in precej drugačen od njegovih dosedanjih. Glede nejasnosti slike pa obstaja dilema ali je to njegov novi slog ali pa gre tu spet za slabo projekcijo.
Animirani film
Z Vukotićevim filmom prehajamo na animirane, kajti drugi igrani filmi v obeh sekcijah, Dejana Durkovića Psihodelikt (o nosečem moškem), Ona ljubi Lazara Stojanovića (o vsakdanjosti dekleta, ki hoče samo ugajati) in Balada o kondukterki Drenka Orehovca (povsem zgrešena pripoved o nekakšnem zakompleksiranem dekletu) so bili malodane neokusni.
Med avtorji animiranih filmov je brez konkurence na prvem mestu Zagrebčan Zlatko Bourek s filmom Kapetan Arbanas Marko, kljub temu, da je narativnost tega filma zelo nerazumljiva in nam je v veliko pomoč, če vemo, da se naslanja na staro narodno pesem »Dočepala ga se«. Ta pripoveduje o moči kapetana Arbanasa Marka, o njegovih popivanjih, veseljačenjih in zapeljevanjih, dokler ga trije vitezi ne pribijejo na križ. V prevodu v vsakdanji jezik bi rekli, da gre v filmu za kaznovanje moči in nasilja. Bourek je postavil zgodbo v nadrealistično ozadje, ki nima ne konca ne kraja, like pa je vrisoval v nenavadni barvni tehniki z zamolklimi barvami. Ritem njegovega filma je grozljiv, raste od začetne predstavitve junaka, ko se ta prebuja po veseljaški noči, in se dramatično sklene v apokaliptičnem koncu. Abstraktna risba in lepljenka se slikovito skladata s Simonićevo glasbo in vsak element filma se do subtilnosti usklaja v enovito celoto najbolj prodornega filma na festivalu (ki ga žirija sploh ni opazila).
Drugi predstavniki animiranega oddelka Zagreb filma so bili manj domiselni, a vseeno vsi skupaj predvsem duhoviti. Morda Diogen Nedeljka Dragića, to je duhovita abstrakcija o sodobnem Diogenu, osamljenem človeku, ki zaman išče srečo. Risanka je polna drobnih domislic in zabavnih gagov, celotni vtis filma je, da je ravno prav nor za to, da simpatično ugaja. Iz kaplarjev se je spet ponorčeval Borivoj Dovniković s filmom Kvak. Z animacijo in posameznimi gagi zelo spominja na Boba Godfreya, kar pa prav nič ne zmanjšuje duhovitosti in topline, ki jo vnaša žabica Kvak (Krek) v disciplinirano pusto življenje moža, ki pride v vojsko.
Kvaliteta v Zagrebu in Beogradu
»Zagreb film« je predstavil kvalitetno zelo enoten program, ki se mu pridružuje tudi drugi producentski predstavnik iz Zagreba FAS. »Zastava film« je pokazal odlično proizvodnjo filmov iz vojaškega življenja, dovtipno in hkrati resno v dokumentarcih in igranih filmih. »Dunav - film« iz Beograda je malce zaostal za svojo uspešnostjo prejšnjih let. Daleč na repu pa smo Slovenci. Torej sta tudi v kratkem filmu središči iskanja novih oblik in motivov in to precej uspešno, Zagreb in Beograd.
Zadnji festival v Beogradu je pokazal, da kratki film pri nas ne zastaja ali celo nazaduje, kar je opaziti ponekod v svetu. Kljub temu, da razen Bourekovega filma na festivalu ni bilo izrazitih mojstrovin, se je naš kratki film pomaknil za stopnico više.
Marjan Brezovar
Vsekakor je dovolj nenavadno, da napravimo letno 157 kratkometražnih filmov v glavnem zgolj zato, da jih potem večino (118) zavrtimo na filmskem festivalu v Beogradu; če pomislimo, da stane vsak film nekaj milijonov, potem je to dovolj draga investicija brez pravega socialnega smisla. Očitno nas bolj mika videz bogatega producenta, ki lahko dosega proizvodnjo filmsko visoko razvitih držav, kot pa resnica, da so ti filmi praktično skoraj nedostopni gledalcu in da tako nimajo svojega socialnega opravičila. Toda absurdna situacija se ponavlja iz leta v leto in ni videti, da bi se kmalu razrešila, saj očitno ne znamo najti ustreznega zakonskega določila, ki bi omogočil, da bi prišel film res do tistih, ki jim je namenjen. Seveda pa ima problem dve plati in lahko se vprašamo, če so potrebe po tako obsežni proizvodnji resnične in če niso zgolj plod preveč široko zasnovanih kabinetnih načrtov naših producentov, ki ne upoštevajo stvarnih možnosti in potreb. Tudi ni odveč vprašanje, če imamo za tako obsežno proizvodnjo dovolj kakovostnih tem. Kdor je videl beograjski festival, mu odgovor ne bo težak: avtorji so vse prehitro zadovoljni sami s sabo in premnogo filmov je sivo šablonskih, brez izvirne zamisli, pač pa se gibljejo v okviru znanega, splošnega, neinventivnega. Tako je bila tudi v programu tako imenovane uradne konkurence cela vrsta filmov, ki se jih človek čez dan, dva težko spomni, saj ni v njih nič enkratnega, nič takega, kar bi se gledalcu vtisnilo s svojo izvirno podobo v spomin in mu odpiralo nove vidike; ne, zdi se, kot da bi se srečeval z obrabljenimi, puščobnimi klišeji, ki so drug drugemu podobni.
Seveda, bilo bi enostransko, ko ne bi hkrati povedali, da je bilo na festivalu tudi nekaj filmov, ki presegajo poprečje in ki s svojo kvaliteto opozarjajo nase. Pa vendar: festival je dovolj nedvoumno opozoril na nekatere boleče točke našega kratkometražnega filma.
Poglavitna šibkost mnogih filmov je, da so premalo izpolnjeni z avtorjevim individualnim odnosom do sveta, premalo je v njih čutiti avtorjev intimni svet, ki bi narekoval enkratno podobo filmu. V interpretaciji snovi je vse premalo navzoč avtor, premalo je razvidno, zakaj se je odločil prav za tako in ne drugačno témo, kaj vidi v njej, zakaj ga vznemirja, kako jo doživlja. Ne, pri večini filmov ima človek vtis, kot da je téma zunaj avtorja in da nima režiser do nje nobenega intimnega odnosa; avtor samo beleži nekatere življenjske podatke, kot bi lahko beležil tisoče stvari na tem svetu. Tako so ti filmi mehanični, brezosebni zapisi takih ali drugačnih življenjskih pojavov in nič več. Pogostoma je sicer res tudi avtor očitno navzoč, toda ne z notranje bogato razčlenjenim idejnim odnosom do snovi, pač pa kot aranžer, ki skuša doseči čimbolj vabljive učinke. Naj navedemo v ilustracijo tri dokumentarne filme, ki nikakor ne sodijo med slabše v programu uradne konkurence:
V Nezaposlenih ljudeh (Želimir Žilnik) je sicer dovolj učinkovitih prizorov, vendar se zdi, da zanimajo režiserja predvsem zunanji učinki: izbira vrsto drastičnih prizorov, ki sicer nedvomno opozarjajo na socialne probleme, vendar pa ne razkrivajo notranje razsežnosti problema; avtor namreč ni navzoč kot človek, ki bi razodeval svoj pogled na socialne precepe, pač pa jih doživlja bolj kot optično zanimivo in zunanje dražljivo snov. Krizo brezosebnega odnosa do téme kaže tudi Zaninovićev film Dialog tovarišev z vojaške slike, kjer sicer nastopajoči mnogo govore in režiser spretno
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika Festivali
- Archival material identifier
- 1968-04-10101-10200_NN-NN