Veronika se je vrnila na celjski grad
Alenka Bibič, Tovariš, 31. 8. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
VERONIKA
SE JE VRNILA
NA CELJSKI
GRAD
Življenje celjskih grofov je zamikalo že Jurčiča pa Novačana in Krefta, ki so jih obdelali vsak po svoje, vendar so ostajali verni zgodovinskim zapiskom. Ob gledališki praksi in študiju Shakespeara pa je ljubezenska zgodba s celjskega gradu, med grofom Friderikom in Veroniko z Desenic, zamikala tudi Otona Župančiča. Med obema vojnama je bilo »Veronika Deseniška« edino izvirno Župančičevo delo. Ob prvi uprizoritvi leta 1924 pa so nastale živahne polemike Predvsem zato, ker se je Župančič izognil dogajanjem, kot so bila v resnici in se je opredelil zgolj v prikazovanje človeške psihe, njenih podzavestnih gibov, čustvenih ekstaz in miselnih računov, posebno pri obdelavi Friderika in Veronike Vendar pa je »Veronika Deseniška« neprekosljiva v jeziku, polnem duhovitih besednih iger in v lirsko slikovitem slogu.
Župančičevo odrsko delo je letos zamikalo tudi celjske gledališke amaterje, zbrane pri Delavskem odru. Zgodbo so postavili v avtentično okolje, med ruševine celjskega gradu.
Celjan si — to je vse. Naj bo za danes.
Ta tvoj vaj uplahne, vem, in čas
zgladi najin spor.
Herman, grof Celjski
GLEDALIŠKI AMATERJI
V VLOGI CELJSKIH GROFOV
Plezanje po ruševinah je smrtno nevarno! V napisu je mnogo grenke resnice. Veronikin prihod na Celjski grad se je kaj žalostno končal zanjo in za njenega ljubimca Friderika. Na sliki vidimo Veroniko Anica Jeršič in Friderika Alfonz Kumer.
Šetsto let je minilo od takrat, ko so celjski grofje s spremstvom jahali po ozkih stezicah proti mogočnemu gradu, simbolu njihove moči. Zdaj je cesta, ki pelje na grad, ob večerih spet med najbolj obljudenimi. Celjani hitijo, da bi se med grajskimi ruševinami ponovno srečali z mogočnimi grofi in nesrečno Veroniko z Desenic.
Med grajskimi ruševinami posedajo pripadniki JLA, ki so priskočili na pomoč kot statisti; suličarji in baklonosci. Mnogi bi radi še zadnji hip pregovorili režiserja, da bi jim dodelili vidnejšo vlogo. Tako bi jih ljudje videli na prizorišču prav od blizu.
Režiser Cvetko Vernik, vodja predstav v gledališču in dolgoletni režiser amaterjev, hiti od enega do drugega. Vsakemu je treba pred premiero vliti še malce korajže in dati zadnje napotke.
V grajski restavraciji sedita Veronika in Friderik, Anica Jeršič, uradnica v »Avtoobnovi«, in Alfonz Kumer, električar v celjskem gledališču. Še nekaj ur imata do predstave in rahlo se ju loteva trema. Jelisava, celjska učiteljica Marija Ramšakova, za katero pravijo, da ima med igralci najboljšo masko, po zaslugi maskerja in lasuljarja celjskega gledališča Vinka Tanjška, se samo smehlja: »Tudi za hobby je včasih treba mnogo žrtvovati,« Herman, komercialist Franc Mirnik pa je nejevoljen. V kostumu mu je vroče in kar naprej godrnja.
»že tretje poletje gostujemo na celjskem gradu. »Celjske grofe«, si je pred dvema letoma ogledalo preko 30 tisoč ljudi. Lani pa smo imeli z igro »Pod svobodnim soncem« manj sreče. Toda letos spet upamo na uspeh. V »Veroniko Deseniško« smo vložili mnogo truda. Več mesecev smo študirali po štiri in več ur na dan. Toda vedite, igralci so vsi redno zaposleni in je bil študij zanje res pravo žrtvovanje. Celo dopuste morajo posvetiti »Veroniki Deseniški«.
Celjski amaterji so se to pot prvič preizkusili z verzi. »To je bil trd oreh«, pravi režiser »Zame in za igralce.«
Občinstvo že poseda na dolgih klopeh, postavljenih na sodih. Scenograf Tone Zorko pa še zadnjič pregleduje sceno:
»Kot profesorju risanja, mi je scenografija zgolj konjiček. Toda izreden ambient mi je dajal mnogo inspiracije. Vloga scenografa to pot ni bila težka, saj sem se moral samo vključiti v okolje. Podrejal sem se ogromnim dimenzijam ruševin.«
Nervoza in trema naraščata. Igralci so zbrani pred grajskimi stopnicami. Še nekaj minut in celjski grofje bodo s svojim spremstvom in nesrečno Veroniko Deseniško stopili med Celjane...
Tekst in foto: ALENKA BIBIČ
- Categories
- Gledališče Ljubiteljsko gledališče
- Note
- gledališče na prostem; gledališče na prostem; Veronika Deseniška; Celjski grofi; Celjski grad; fotografija
- Archival material identifier
- 1964-08-2601-2700_2783-2784