Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Politično plačane svobode ustvarjanja ni

Branko Hofman, Ljubljanski dnevnik, 21. 4. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
BRANKO HOFMAN: ZA ISKREN IN POSTEN DIALOG POLITIČNO PLAČANE SVOBODE USTVARJANJA NI NAPETOST MED POLITIKO IN KULTURO JE STARA KOT SVET. — ALI SVOBODA USTVARJANJA ALI PA GMOTNA PRESKRBLJENOST IN S TEM POSREDNA ODVISNOST OD PRESKRBOVALCA. NESKLADNOSTI MED POLITIKO IN KULTURO NE BOMO SMELI ODPRAVLJATI Z EKONOMSKIM IN MORALNIM PRITISKOM, TEMVEČ Z ISKRENIM IN POŠTENIM DIALOGOM Med najrazličnejšimi naziranji, ki so skozi stoletja razlagala, pojasnjevala in dokazovala vlogo in pomen književnosti, je do današnjih dni ohranila imuniteto le misel, da je književnost stvariteljski proces. Pristanek na to najsplošnejšo razlago nosi v sebi kal njene funkcionalnosti: težnjo k določeni odzivnosti v svetu razumnega, živega. Ta svet ima različne razsežnosti: lahko je tako ozek, da zavestno izključuje širšo prisotnost publike, lahko pa tudi širok in usmerjen k množicam. V obeh primerih pa teži h komunikativnosti, vsaj v tistem najosnovnejšem pomenu, s katerim jezikoslovci razlagajo besedo komunikativnost kot občevanje, povezanost, iskanje zveze in stika z nekom. To postavlja književnost (in širše: vsako umetnost) v položaj, ko ji ne moremo odrekati določene družbene funkcije. Do te funkcije se hote opredeljujem s pridržkom, ker se stvari navadno prav tu zameglijo, postanejo sporne, poniknejo bodisi v abstrakcijo bodisi v kanale najbolj cenenega prakticizma. V abstrakcijo jih ženejo pisatelji sami, ali pa njihovi razlagalci, v prakticizem pa usmerjevalci javnega življenja. To razhajanje je prastaro, ni od danes, čas in družba mu dajeta različne oblike in pomensko težo; zdaj se kaže v luči akademskega razpravljanja, potem se spet zaostri v spor, ki terja čisto dejavno rešitev. Napetosti niso od včeraj Čas se mi zdi pravšen, da spregovorim o tem sporu, ki je postal sodeč po dogodkih v svetu in po glasovih pri nas aktualen, saj smo v zadnjem času večkrat brali v časnikih z mastnimi črkami zapisane zahteve, da potrebujemo reformo kulturne politike. Res je, da se je v naši književnosti in kulturi nasploh nakopičilo mnogo problemov, ki so aktualni in jih ne bomo mogli odlagati v nedogled, ali pa polovično reševati pod točko »razno", toda povečan pritisk, ki ga povzroča ta »aktualnost", skriva v sebi tudi nevarnosti, ki lahko bolj škodijo kot koristijo razpletu. Potrebno je torej razumevanje na obeh straneh, zakaj napetosti med kulturo in politiko (oznaka zajema vse oblike družbene usmerjenosti. Če nič drugega, je s tem pokazala določeno mero naivnosti v pojmovanju družbenih zakonitosti. Povejmo kar naravnost: politično plačane svobode ustvarjanja ni. Alternativa je jasna: ali svoboda ustvarjanja in prevzemanje vseh odgovornosti ali gmotna preskrbljenost in posredna odvisnost od preskrbovalca. Taka je logika, če je komu povšeči ali ne. kljub temu ne moremo postaviti nad njo, potem bo treba neskladnost čimprej odpraviti. Na obeh straneh. Ne z dekreti, ne z ekonomskim in moralnim izsiljevanjem, ne z obtoževanjem in antagonističnimi manevri, temveč z iskrenim in poštenim dialogom. ga ali prikritega izigravanja. Pod razumevanjem mislim najprej na možato sprejemanje resnice, gole, neolepšane, potem še na vse ostalo: na upoštevanje tistih značilnosti, ki sem jih v začetku omenil, osvetljujoč temeljne razlike med političnim in stvariteljskim delom, na priznavanje neobhodne prisotnosti obeh partnerjev v družbenem življenju in na adekvatno vrednotenje njunih vlog. Pomeni mi več, kot povprečna besedna razlaga. Ne gre za navaden dvogovor partnerjev, to je lahko jalovo početje, če ni med njima spoštovanja, razumevanja, strpnosti. Najprej: medsebojno spoštovanje izključuje vsako obliko sumničenja, neiskrenosti, podtikanja ali prikritega izigravanja. Pod razumevanjem mislim najprej na možato sprejemanje resnice, gole, neolepšane, potem še na vse ostalo: na upoštevanje tistih značilnosti, ki sem jih v začetku omenil, osvetljujoč temeljne razlike med političnim in stvariteljskim delom, na priznavanje neobhodne prisotnosti obeh partnerjev v družbenem življenju in na adekvatno vrednotenje njunih vlog. Pod strpnostjo pa razumem prednost, ki jo imajo argumenti pred apriorističnimi tezami, razumem pravico do mišljenja, vezaje. Za o gre, odprtost, ki ne brani dogmatičnih pozicij, temveč teži k zbližanju. S takim dialogom lahko začnemo reformo kulturne politike, zakaj ta pot bo peljala dlje kot do občinskih in republiških blagajn, kjer se po proračunskem programu kroji usoda kulture; tak dialog lahko pripelje do tega, da ne bo treba umetnosti samo s pridržkom priznavati določene družbene funkcije. Tak dialog lahko zabriše ločila, ki jih postavljamo med umetnost in družbo, predvsem pomisleke, pa tudi dvomov, tisto spoznavna odprtost, ki ne brani dogmatičnih pozicij, temveč teži k zbližanju. V se ji kopičijo, jema vse oblike družbene usmerjenosti. Če nič drugega, je s tem pokazala določeno mero naivnosti v pojmovanju družbenih zakonitosti. Povejmo kar naravnost: politično plačane svobode ustvarjanja ni. Alternativa je jasna: ali svoboda ustvarjanja in prevzemanje vseh odgovornosti ali gmotna preskrbljenost in posredna odvisnost od preskrbovalca. Taka je logika, če je komu povšeči ali ne. Te in podobne napetosti, pogojene z dialektiko medsebojnega učinkovanja, so do neke mere naravne, razumljive, skorajda nujne. Človeka zaskrbijo šele skrajnosti, tista alergična nespravljivost, ki samo čaka na pravšnjo priložnost, da podre mostove med obema bregovoma. Precej tega je danes v zraku: politika zameri književnosti njeno opozicionalnost, neprisotnost v družbenem dogajanju, izoliranost - namesto da bi (upoštevaje značilnosti umetniškega dela) realno kdaj presojala, kje, in kakšno je lahko njeno vplivno učinkovanje. Potem: z očitkom »neproduktivnosti« ji daje občutek odvečnosti in družbene nepomembnosti, z materialnim okrnjevanjem pa ji tudi dejansko spodrezuje krila. Druga stran vrača milo za drago: politiki očitajo njeno prakticističnost, trenutno prilagodljivost, vulgarnost družbenega usmerjanja, ki se je zreduciralo na stopnjo tržno-ekonomske logike in podobne grehe. To tekmovalstvo je seveda absurdno, ker sta družbi potrebni obe, že samo zapostavljanje ene na račun druge je lahko usodno, izrinjenost katerekoli strani iz javnega življenja pa pomeni pravzaprav amputacijo zdravega in normalnega družbenega razvoja. Pomenske razsežnosti dialoga Vem: resnice niso nove in ne bi jih poudarjal, če bi me ne preganjal občutek, da postajamo v vrednotenju kulturnih in družbenih pojavov zmeraj večji analfabeti, če pa ne to, potem pač skrivamo za tem analfabetizmom svojo nespravljivost, nestrpnost, egocentričnost. Tako si namreč razlagam napeto ozračje, ki je videti anahronistično v družbi, kjer je ideja samoupravne strukture bila postavljena NAD ločnico: kultura - politika. Če se nja, diskreditiranja, javnega usmerjanja) niso od včeraj in ne od danes in ne samo nam odmerjene, temveč so stare kot svet in izvirajo iz značilnosti njunega poslanstva. Politika, kot upravljanje javnih zadev v interesu širše skupnosti, ima svoje zakonitosti, svojo taktiko, stvarno, prilagojeno neposrednim ciljem: ker mora sprotno reševati probleme, ki se ji kopičijo, maneuvrira z njej lastnimi sredstvi včasih mimo deklariranih načel ter vključuje v tok svojega prakticizma vse, kar ji lahko kakorkoli služi, vključno umetnost nasploh. Tu pa nastaja zaplet: oblike političnega prakticizma niso sprejemljive za umetnost, ki se ponaša s stvariteljsko avtonomnostjo in skuša učinkovati na svet s silnicami duha in idej, ki se ji upira, da bi posredno ali neposredno prevzela vlogo lakaja (v zgodovini imamo primere, ko so mnoge umetnostne smeri, nastale predvsem iz odpora do vsiljenih oblik koristnosti), posebno še, ker ji ta vloga prva leta po vojni ni bila prihranjena in jo spomin nanjo še danes bremeni nekakšnim manjvrednostnim kompleksom. Zato se umetnost večkrat zateka v skrajnosti, v nekakšno poveličevanje same sebe, pozablja v duševni nečimrnosti na svoje resnično poslanstvo, zapira se v slonokoščeni stolp in proglasa prostovoljno izolacijo za odrinjenost, namesto da bi se s sredstvi svojega vplivanja borila za prostor, ki ji pripada. Povrh še podleže čustveni vrtoglavici: umetnost, pred leti pod patronatom politike, se je ihtavo otepala tega očetovstva, ko se ga je znebila in pognala brstje v odjugi, jo je zamikalo še udobje dveh stolčkov — svoboda ustvarjanja in materialna neskbrnost. Zase je izbrala svobodo, od politike pa terjala mecenstvo, hkrati pa ji odrekla pravico sovplivanja na njen razvoj in ga, je s tem pokazala določeno mero naivnosti v pojmovanju družbenih zakonitosti. Povejmo kar naravnost: politično plačane svobode ustvarjanja ni. Alternativa je jasna: ali svoboda ustvarjanja in prevzemanje vseh odgovornosti ali gmotna preskrbljenost in posredna odvisnost od preskrbovalca. Taka je logika, če je komu povšeči ali ne. Res je, da niso ti medsebojni očitki brez osnove, res pa je tudi, da je marsikaj pretirano, v ihti izrečeno, v afektu storjeno, ne do kraja domišljeno. In prav to »nagonsko reagiranje« kaže, da sta obe strani premalo seznanjeni med seboj (bržčas ju tudi preveč ne mika) in da se obtožujeta zato, ker vsaka zase preveč vztraja na tem, da bi vsilila drugi svoje poglede na svet, svoje pojmovanje problemov, obliko reagiranja in tako poudarila svoj izključni primat.
Note
Karikatura;
Archival material identifier
1968-04-10201-10300_10349-10350
Report a problem to oder@slogi.si.