Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Anouilhova reklama za samomor

J. K., Večer, 30. 4. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Slovensko ljudsko gledališče Celje Anouilhova reklama za samomor Premiera Anouilhove »Evridike« — 26. aprila Evridiko, Anouilhovo sodobno inačico starogrškega mita o Orfeju, čudovitem pevcu, in njegovi ljubezni do žene Evridike imenujejo mnogi najbolj črno izmed Anouilhovih »črnih iger«. Njena misel na kratko: popolna sreča ni mogoča v brezobzirnem in izprijenem življenju, temveč le v smrti. Celjski uprizarjalci so ostali tej miselni usmeritvi zvesti. Mikavna pa bi lahko bila tudi uprizoritev, plod še večjega dvomljivca, ki bi podvomil tudi o popolni sreči v smrti. Kaj, če bi gospod Henri, ta svojska Anouilhova poosebitev smrti, na koncu igre svoje besedilo in predvsem sklepni stavek govoril z ironičnim prizvokom?? To bi bila tudi ena izmed uprizoritvenih možnosti, ki pa bi avtorja že komentirala. Tak prijem seveca ne more biti obvezen in celjski bolj pravoverni uprizoritvi zaradi tega ne morejo veljati nobeni očitki. Z režijo Francija Križaja se je celjska uprizoritev izognila nevarnosti verističnega podajanja tega Anouilhovega dela. Zakaj sploh taka ugotovitev? Zato ker smo tudi pri nas že doživeli takšno zmoto. Celjska uprizoritev ni povsem premagala druge težave. Ni ji v celoti uspelo ustvariti za to delo značilnega in neobhodnega vzdušja poetičnosti brezupa. Pomanjkanje tega je bilo čutiti predvsem v začetku predstave, kasneje se postopoma vedno bolj uveljavlja, da bi proti koncu predstave celjski odrski ustvarjalci pri ustvaritvi tega vzdušja skoraj povsem uspeli. Večji del vzrokov za ta delni spodrsljaj je pripisati osnovni težavi celjskega igralskega zbora — premajhnemu številu raznolikih igralcev. Teh, ki so, ne gre obsojati, če se morajo pogosto spoprijeti z igralskimi ustvarjalnimi nalogami, ki njihovim psihofizičnim osebnostim povsem ali sploh ne ustrezajo. Povejmo v igralskem jeziku: ne ležijo jim. Do igralcev smo zato lahko pravični le, če zabeležimo tudi njihove vsaj delne uspehe pri takih ustvarjalnih zagatah, čeprav je treba pribiti tudi objektivno resnico — delne dosežke ali celo spodrsljaje. Prav tem težavam celjskega gledališča kot celote je pripisati pomanjkanje povsem ustreznega poetičnega vzdušja pri uprizoritvi Evridike. Hkrati je treba povedati, da so bili ustvarjalni napori pravilno usmerjeni, čeprav jih ni uspelo docela uresničiti. Zapisano velja tudi za igralsko ustvaritev naslovne vloge (Mija Mencejeva). Navkljub veliki ustvarjalni želji si je (morala?) pri oblikovanju čistega erotičnega zanosa pomagati z igralsko narejenim eteriziranjem, ki mu ni uspelo nadomestiti čara izvirne neposrednosti. Po nepotrebnem je bila spremenjena tudi zunanjost njene igralske osebnosti (črna lasulja), ki je njeni vnanjiščini dodala preveč banalnosti. Uspešnejši je bil v svoji igralski bitki z vlogo Bruno Vodopivec (Orfej), ki je ustvaril velik osebni igralski dosežek. Ta v tej vlogi objektivno res ni stoodstoten, je pa zadovoljiv. Njegova kreacija je kakovostno rasla proti koncu predstave. Mija Mencejeva (Evridika) in Bruno Vodopivec (Orfej) v celjski izvedbi Anouilhove Evridike. (Foto: V. Berk) Pavle Jeršin, dobro zaseden (oče), je zlasti v zadnjem dejanju ustvaril polnokreven lik. Po vrednosti dosežka je enaka mati Marije Goršičeve. Vrsta dognanih igralskih miniatur je uspela Štefanu Volfu (mali režiser), Dragu Kastelicu (sobar), Aleksandru Krošlu (šofer), Marjanu Dolinarju (natakar) in Marjanci Krošlovi (blagajničarka). Ustrezno zaseden, je Janez Bermež imenitno izoblikoval zahtevno vlogo gospoda Henrija, a si je menda iz igralske sle po spreminjanju po nepotrebnem pretirano obelil glavo (lase). Zgolj rutinsko izoblikovane so učinkovale kreacije Branka Grubarja (Mathias), Minu Kjudrove (dekle) in Francija Gabrovška (policijski uradnik). Jože Pristov in Borut Alujevič sta se zaradi že omenjene ansambelske stiske pošteno spoprijemala z ne povsem ustrezajočimi vlogami. Pristovu prav gotovo ne leži namišljeno »salonski« igralski petelin, Alujevič pa je moral skrivati svojo mladost, nehote pa mu je po nepotrebnem uhajal na vidilo tudi izraziti in prirojeni igralski komični dar. Škoda. Z več samokontrole bi lahko dosegel več. Opremo uprizoritve, sceno (Avgust Lavrenčič) in kostume (Vida Zupan-Bekčičeva) je šteti med dosežke celjskega gledališča, kar pri teh dveh pri hiši že ustaljenih in zelo kakovostnih gledaliških soustvarjalcih niti več ne preseneča. Scena in kostumi so bili odlično uglašeni v zadržanih zamolklih barvah na prevladujoči zgolj tonsko zasnovani likovni rešitvi. Z režiserjem lahko obžalujemo le, da ni zmogel več pomoči igralcem, ki so jo potrebovali. Docela ne bi mogel njihovim težavam nihče odpomoči. Tako je uprizoritev tega dela to, kar v danih razmerah v celjskem gledališču mora postati — delen dosežek. J. K.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.