Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Pogledi na slovensko gledališče

Emil Frelih, Večer, 17. 5. 1975

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Pogledi na slovensko gledališče OB ROB PARTLJIČEVEGA ZAPISA O KNJIGI ŽIVO GLEDALIŠČE IN TUDI O UKINJENIH GLEDALIŠČIH Z zanimanjem sem se lotil branja obeh knjig Živo gledališče o pogledih na slovensko gledališko življenje v letih po osvoboditvi od 1945 do 1970. Ker zasledujem delo, rast in tego be slovenskega dramskega in opernega gledališča praktično in teoretično skoraj petinštirideset let, so me v drugi knjigi zbodle mnoge netočnosti v sestavkih o manjših profesionalnih in polprofesionalnih gledališčih. Občutne pomanjkljivosti žal zmanjšujejo prikaz resnične podobe sedanje in nekdanje gledališke razvejanosti na Slovenskem. Vsa čast resnim prizadevanjem znanih gledaliških publicistov in avtorjev, kritikov v prvi knjigi, ki so z veliko ljubeznijo približali snovanja, borbe in rezultate posameznih poklicnih dramskih gledališč. Med njimi, žal, kot zvemo iz uvoda, pogrešamo, verjetno bolj iz malomarnosti kot iz subjektivnih težav pomembnega dejavnika v slovenskem gledališkem vsakdanu po osvoboditvi — Slovensko gledališče v Trstu. Povsem soglašam s kritičnimi pripombami dramatika Toneta Partljiča v Večeru z dne 15. aprila, ko žigosa nekatere prispevke v drugi knjigi. Tehtna je njegova beseda o gledališčih, ki so bila po nepotrebnem ukinjena na nekdaj potujčevalno eksponiranih področjih na Primorskem, tako v Postojni in zlasti v Kopru, na Štajerskem pa v Ptuju. Pomanjkljive informacije o koprskem in ptujskem gledališču me zadevajo toliko bolj, ker sem prav v času njihovega razcveta aktivno sodeloval v njih, v Kopru kot občasni gost, v Ptuju prav tako nekaj let kot gost, v zadnjem letu pred ukinitvijo pa kot umetniški vodja. Rečem kar neodgovorne malomarnosti pri opisu ptujskega gledališča, ki slovi po nekdanji bogati gledališki tradiciji. Zanimivo, kako pisec s kronološkim naštevanjem gledaliških uprizoritev preseka sredi sezone 1956 delovanje ptujskega profesionalnega gledališča, čeprav sta potekli do ukinitve gledališča še dve dela polni in izredno uspešni sezoni. V tem času je bilo do ukinitve uprizorjenih pet slovenskih dramskih del, po eno srbsko, hrvaško in prvič v Sloveniji makedonsko delo, dve slovanski drami in enajst drej drugih premier, med katerimi sta bili prav na ptujskem odru izvedeni prvikrat v Sloveniji drama makedonskega dramatika Kole Čašule Veja na vetru in Hamiltona Patricka Plinska luč prvikrat v Jugoslaviji. Posebne omembe vredna bi bila predstava Klinarjeve partizanske drame Vida-Staša na prostem v Vratih pod Triglavom, v uprizoritvi delavskega Slovenskega ljudskega gledališča na Jesenicah. Vida Staša je bila namreč uprizorjena na treh različnih, po dvesto do tristo metrov oddaljenih prirodnih prizoriščih. Po vsakem dejanju so se igralci s tisočglavo množico navdušenih gledalcev peš preseljevali z enega prizorišča na drugega, kar je bilo za leta 1946 edini progresivni poizkus tako imenovanega modernega cestnega gledališča pri nas, ki se vse bolj propagira v sodobnem svetu. V dosedanjem pregledu je v knjigi izpuščeno Komorno gledališče s sedežem v Ljubljani. V štirih letih delovanja od 1950 do 1954 je kot amatersko, bolje polprofesionalno gledališče, odigralo v tistem obdobju pomembno vlogo v vsem slovenskem prostoru. Komorno gledališče, katerega uprizoritve so režirali profesionalni režiserji in je v svoj krog pritegnilo tudi priznane slovenske likovne umetnike, je bilo tistikrat edino slovensko gledališče, ki je gostovalo po vsej Sloveniji tudi v najhujši zimi v najbolj odročnih naseljih, kjer do takrat še ni bilo gosteh še nobeno gledališče. Med drugim je bilo Komorno gledališče tudi prva gledališka družina iz Ljubljane, ki je po osvoboditvi ponesla gledališko umetnost iz slovenskega kulturnega centra v Belo krajino — zibelko partizanstva. Nastopalo je v mnogih delovnih kolektivih in v sindikalnih podružnicah v Sloveniji. Svojo stoto predstavo je med drugim brezplačno poklonilo delovnemu kolektivu tovarne Litostroj v njihovi veliki dvorani. Kot vsa takratna manjša gledališča v Sloveniji, kot Kranj, Postojna, Koper, Ptuj, je moralo tudi izredno požrtvovalno Komorno gledališče zaradi nerazumevanja mnogih (ne) odgovornih dejavnikov, prekiniti s svojo dejavnostjo. O Slovenskem gledališču v Kopru imam zbrano dokumentarno gradivo svojega brata, požrtvovalnega gledališčnika Evgena Freliha, ki je bil med aktivnimi ustanovitelji polprofesionalnega gledališča v Kopru leta 1951, ko je bilo mesto z zaledjem še pod vojaško upravo cone B. Po direktivah ustanovitelja Okrožnega ljudskega odbora v Kopru je bilo v gosteh osnovano Slovensko gledališče Koper in italijansko Teatro del Popolo Capodistria pod isto streho in istim upravnim vodstvom v Kopru. Obe umetniški gledališči je do popolne profesionalizacije vodil Evgen Frelih, ki je bil hkrati umetniški vodja, režiser in igralec slovenskega gledališča, kar pa v prispevku o koprskem gledališču ni omenjeno, kljub obširnim informacijam o direktorjih in umetniških vodjih v drugih gledališčih v omenjeni knjigi. Ne zavoljo tega, ker je, zdaj že pokojni gledališki entuziast bil moj brat, temveč zaradi objektivnega vpogleda v gledališki razvoj na Koprskem, ki mu je Evgen Frelih služil v najtežjih, pionirskih časih po vojni. Po omenjenem »zgodovinskem« gradivu Evgena Freliha in naknadno zapisane kronike nekdanjega režiserja Igorja Pelana se bom kot skromen, vendar kot aktiven udeleženec nekdanjega vzpobudnega in uspešnega koprskega gledališkega življenja, lotil ob prvi priložnosti obširnejšega in predvsem bolj avtentičnega orisa gledališke dejavnosti v Kopru. Dramatik in dramaturg Tone Partljič z enako upravičenostjo omenja pomanjkljivosti, da ne rečem kar neodgovorne malomarnosti pri opisu ptujskega gledališča, ki slovi po nekdanji bogati gledališki tradiciji. Ker še ni omenjeno v knjigah Živo gledališče, bo verjetno publicirano v obljubljeni tretji knjigi. Vanjo bi bilo potrebno uvrstiti novejša eksperimentalna gledališča in Operi in Baleta v Ljubljani in Mariboru. Verjetno pa bi bila potrebna za obravnavo glasbenega gledališča v Sloveniji (opera, opereta, balet), ki ga slovenski gledališki publicisti vselej tako radi potisnejo vstran, kot da opera in balet nista gledališka umetnost, še posebna četrta knjiga. EMIL FRELIH

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.