Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Odprta srca

Bogdan Finžgar, Stop, 24. 5. 1975

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
IZ KRONIKE LJUDSKE SOLIDARNOSTI SLOVENSKI IZGNANCI ODPRTA SRCA Sedmega junija bo minilo 34 let, odkar je odpeljal prvi tovorni vlak 139 slovenskih družin v živinskih vagonih v izgnanstvo v južno Srbijo. Nacistični okupator je vsakemu izgnancu pustil vzeti z doma culo, ki jo je še lahko nosil, a ne težjo od 20 kil in pa 500 dinarjev gotovine – vse drugo pa so z nemško natančnostjo zapečatili. V korist državnega sekretarja za utrjevanje nemštva. Ingoličevemu dveletnemu sinku je Hitlerjev soldat pustil odnesti le eno igračko. "Druge bodo za nemške otroke!" je zalajal... Prvo nadaljevanje TV dramske trilogije "Žive vezi" po scenariju Antona Ingoliča, narejene v koprodukciji ljubljanske in beograjske televizije, smo že videli. Anton Ingolič – odgnan na mariborsko postajo na tretji transport 11. julija 1941 z ženo, od hudega na pol hromo, pa z desetletno hčerko, ki je nosila v naročju dveletnega bratca – pravi: "Živih vezi niso posneli po romanu: že napisal sem jih v jeseni 1972 kot scenarij. Pobudo je dal Tone Pavček, ki je bil takrat dramaturg na RTV Ljubljani. Prvotno sem jih zasnoval v šestih slikah. A so jih kasneje – no ja – zgostili v tri nadaljevanja. To dramo slovenske in srbske družine v drugi svetovni vojni gledate zdaj sami. Zato menim, da bi midva spregovorila nekaj besed o zgodovinskem ozadju drame..." "NAREDITE MI TO DEŽELO NEMŠKO!" Pisatelj je začel tkati to zgodovinsko fresko očitno ves pod vplivom davnih, grenkih spominov. "Naredite mi to deželo spet nemško!" je velel Hitler. Gorenjsko, slovensko Štajersko in Koroško pa je razglasil za del nemškega rajha. Naši kulturbundovci so tisti hip, ko so prihrumeli Nemci, začeli govoriti: "Dali vam bomo tri leta za učenje nemščine, če ne boste takoj razumeli, še več. Torej najpozneje v petih letih tukaj ne bo nikogar drugega razen Nemcev." Ponemčevanja so se lotili po Himmlerjevi zapovedi neutegoma. Spremenili so imena krajev, zamenjali kažipote, ponemčili slovenske priimke. Zaplenili so vse večje slovenske kapitale, razpustili blizu štiri tisoč kulturno prosvetnih, zadružnih in političnih organizacij, njihova imetja pa zaplenili v korist nadaljnjega ponemčevanja. Sežgali so okrog 2,5 milijona slovenskih knjig, uničili vse knjižnice in prepovedali slovenske časopise, iz muzejev in arhivov pa so odstranili vse, kar je govorilo o Slovencih... Ingolič pripoveduje: "Glavna nacistična nakana za uničenje Slovencev pa je postalo množično izganjanje. S prvimi transporti so začeli izseljevati družine zavednih in izobraženih Slovencev. Za njimi vse tiste, ki so med prvo vojno iz Primorske pribežali na Štajersko ali Gorenjsko. V 'tretjem valu', od oktobra 1941 do junija 1942, pa so začeli ob Sotli in Savi na meji z 'Ljubljansko pokrajino' in ustaško NDH prazniti slovenske vasi skraja. "OJ ZDAJ GREMO..." Skupaj so Himmlerjevi krv­niki izgnali okoli 80 tisoč Slovencev. Mudilo se jim je. V okolici Gornje Radgone so prve odgnali kar peš na Hrvaško, še medtem, ko so Jugoslavijo zasedali, 9. aprila 1941. Dva dni kasneje so začeli po Mariboru in sploh po vsej Sloveniji, ki so jo imeli okupirano, zapirati ljudi s seznamov. Te sezname so prinesli s seboj iz Berlina in Celovca, kjer so jih sestavljali po ovadbah naših folksdojčarjev že leta pred vojno. Kmalu so bile vse ječe polne. Med tem so ustanovili v Mariboru, Borlu, Rajhenburgu – zdaj Brestanici – in v Šentvidu nad Ljubljano velike zbirne centre, kamor so dovažali še svojce zaprtih, žene in otroke. Tam so se družine znova sestale, zato da so šle takoj, potem ko so jim pobrali še poslednje prstane in druge skrite dragocenosti, s transportom v Srbijo, na Hrvaško, kasneje pa tudi v Nemčijo, Francijo, na Poljsko, povsod pa trpljenju naproti. Več deset izseljevalnih komisij je delovalo s polno paro... Le najnujnejše je lahko vsakdo vzel s seboj na poti v izgnanstvo... Trda je bila borba naših izgnancev za skorjo kruha in brez bratske pomoči bi jih vzela lakota. ...nečenje za presenečenjem. Oropane slovenske družine v živinskih vagonih, ki so jih nasilno iztrgali njihovim domovom in vozili v neznano, so med transportom peli narodne pesmi! Največkrat tisto "Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj še pridemo!" Ko pa so jih prignali noter v južno Srbijo – jih je srbsko ljudstvo domalega povsod sprejemalo z nenavadno prisrčnostjo. V Lazarevcu jih je naprimer pričakal slavolok, na katerem je pisalo: "Dobrodošli bratje Slovenci!" Na slovenskem ozemlju, ki so ga zasedli Nemci, je živelo okoli 800 tisoč Slovencev. Nemci so torej izselili desetino vsega slovenskega naroda, ki je bil pod njihovo peto. Česa podobnega ni doživel noben drug evropski podjarmljen narod; samo en poljski okraj, Zamošč, je doživel približno enako usodo. O tem trpljenju našega naroda med vojno pa žal vse doslej nismo veliko pisali, poudari Ingolič in nadaljuje: Izgnanci smo se za hip oddahnili. Bili smo med svojimi ljudmi. Spet smo lahko po dolgih tednih govorili materinsko govorico in peli slovenske pesmi. GROBOVI TULIJO Himmler je načrtoval izselitev 220 do 260 tisoč Slovencev, v njihove domove pa naj bi se vselili folksdojčerji in nemške družine iz južne Tirolske in Besarabije. Med vsemi podjarmljenimi narodi naj bi Slovenci najprej izginili z obličja Zemlje. Po vojni naj bi celo izselili vse Slovence v Ukrajino. A partizanska puška je Himmlerju prekrižala račune. Soldati, ki bi morali izseljevati – so morali na ofenzivo zoper partizane. Izganjanje se je začelo zatikati in končno ga je Himmler moral ustaviti. Med drugim tudi zato, ker so izgnani Slovenci v Srbiji, po Bosni in Makedoniji začeli sodelovati s partizani in kmečkemu ljudstvu odpirali oči! V Užicu so ustanovili četo Ivana Cankarja s 60 slovenskimi borci, po osvoboditvi Srbije pa celo slovensko brigado s 500 borci, predvsem mladimi fanti, maturanti in študenti. Brigada je šla takoj na sremsko fronto, kjer je tretjina borcev padlo. V zborniku "Odprta srca", ki je lani izšel v Mariboru in v Beogradu v srbohrvaščini, ugotavlja srbski publicist in zgodovinar Dobrivoje Sekulović, da se je v Srbiji borilo s puško 600 izgnanih Slovencev, vsaj toliko pa jih je ustrelila nemška puška kot talce ali pa zaklal četniški nož. Torej sta sodelovali v NOB dve polni desetini izgnanih Slovencev!" To Ingolič spet posebej poudari. In pristavi: "Ali ni že čas, da bi trpljenju slovenskih izgnancev, katerih grobovi tulijo posejani širom po Evropi, postavili spomenik!" BOGDAN FINŽGAR Šele krvavi zločini, ki so jih skupaj z esesovci počenjali četniki, so Tadićem odprle oči. Krvavi zločin v Trsteniku Trpljenje slovenskih izgnancev, katerih grobovi niso posejani samo po Srbiji, Hrvaški in Bosni pa Makedoniji, ampak po vsej Evropi, tudi na Nemškem, Madžarskem, na Poljskem in po Franciji in Italiji, to in pa človeška toplina in silna solidarnost srbskega ljudstva z našimi izgnanci so samo zgodovinsko ozadje trilogije, ki je v jedru drama dveh družin. Družine izgnanega slovenskega učitelja iz izmišljene štajerske vasi Tinje in pa mogoče družine starega srbskega kmeta in solunskega borca gazde Milana iz prav tako izmišljene pomoravske vasi Popovo. Gazda Milan in njegov starejši sin Jovo sta bila sprva pristaša Draže Mihajloviča, vendar pa jima je četniško grozovito početje kmalu odprlo oči. Pri tem pa je ves čas vsa Tadičeva družina ohranila "pošteni obraz" in ves čas za ceno najhujših žrtev pomagala družini slovenskega učitelja, ki je bil v kulturbundovskih raznarodovalnih seznamih zapisanih pod označbo "politično obremenjen in izobražen".
Archival material identifier
1975-05-16-31_799-8
Report a problem to oder@slogi.si.