Z vpitjem ali posmehom
Jozo Puljizević, Delo, 30. 1. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Z vpitjem ali posmehom
Primerjava dveh uprizoritev Ardenove drame »Živite kot svinje« letošnje ljubljanske in osem let stare zagrebške v režiji Vanča Kljakovića
V Drami SNG sem pred okratkim gledal ljubljansko premiero drame oziroma kot pravi gledališki kritik Jože Javoršek gledališke balade Johna Ardena »Živite kot svinje« v režiji Zvoneta Šedlbauerja.
Posabno zanimivo se mi je zdelo videti to predstavo predvsem zaradi ekipe znamenitih ljubljanskih igralcev, ki so v njej nastopili, pa tudi zaradi režiserja Šedlbauerja (in njegovih sodelavcev, scenografa Nika Matula in kostumografinje Alenke Bartlove), in zato, ker gre za pisatelja Ardena, ta pa zna zelo sugestivno, angažirano komunicirati z avditorijem. Zaradi nekaterih komponent skratka, ki delajo to predstavo zanimivo že vnaprej.
Še zlasti pa me je zanimala ljubljanska uprizoritev »Živite kot svinje« zato, ker je to delo pred osmimi leti (novembra 1968) doživelo premierno izvedbo v Zagrebu, v tedanjem Zagrebškem dramskem gledališču (današnjem Dramskem gledališču Gavella). Reči hočem, zanimalo me je, kako se je svetovno znano gledališko delo odprlo gledalcem v dveh naših gledaliških metropolah, v dveh mestih z bogatimi gledališkimi izkušnjami in izostrenimi kriteriji, v mestih, ki nista med seboj oddaljeni, a so vzajemne informacije o njunih gledaliških dogajanjih bodisi redke, bodisi jih sploh ni.
Omenjeni ugledni kritik Jože Javoršek je v svoji kritiki zelo izčrpno opisal tek predstave in možne reference likov v Ardenovi drami; zato se bom v svojem besedilu omejil na manjši kritični manevrski prostor, ki pa bo, upam, za bralce »Dela« mogoče vendarle zanimiv. Skušal bom primerjati dve inačici Ardenovega dela, dve odrski verziji, ljubljansko in zagrebško, ne da bi želel pri tem licitirati v prid ene ali druge. Kratko malo mogoče je zanimivo dognati, kako dvoje bližnjih mest doživlja in predstavlja isto besedilo, katere pomembnosti odkriva eno in drugo okolje in kaj je v tem tekstu videl, poudaril ljubljanski in kaj zagrebški režiser.
Iz razloženih namenov je nedvomno razvidno, da moja ambicija ni pisanje kritike o ljubljanski premieri. To bi bilo navsezadnje odvečno delo po Javorškovem prispevku v »Delu«. To, kar pišem, je poskus primerjave dveh odrskih variant.
Zagrebško predstavo »Živite kot svinje« je režiral Vanča Kljaković na sceni Miše Račića. Spominjam se, da je dal Kljaković v Zagrebu s to predstavo svojo (do 1968) najboljšo gledališko režijo, obenem pa je bila to ena od predstav, ki je s polnim sijajem začela gledališko sezono v Zagrebu.
Leta 1968 se je zagrebška publika prek Ardenovega dela »Živite kot svinje« prvič srečala z angleškim dramatikom, o katerem smo vedeli samo to, da je izredno popularen in v svetu spoštovan kot eden najmarkantnejših piscev sodobnega angleškega odra. Med znanimi Ardenovimi deli »Voda Babilona«, »Mokre ribe« ali »Armstrongov zadnji lahko noč« se je uprava tedanjega Zagrebškega dramskega gledališča povsem upravičeno odločila za dramo »Živite kot svinje«; kajti kot kaže, ni bilo spregledano, da to delo predstavlja tistega Ardena, ki, izgubljajoč zaupanje v gledališče abstraktnih kategorij in idej, posega za takšnim odrskim gradivom, v katerem faktografija, naturalizem in eksponiranje žarečih realističnih tonov igrajo odločilno vlogo v formiranju dramske tvarine. Kljaković je namreč dal v predstavi zelo jasno razumeti, da vidi v Ardenovi drami delo, katerega vizija sveta se lomi na črti ostro zoperstavljenih si kontrastov. Nadalje je Kljaković doumel, da je Arden prav v trčenju teh kontrastov našel glavni votek svojega izraza, vztrajajoč pri farsičnosti dramskih situacij in likov.
Zagrebška predstava je bila grajena na dveh ravneh, ki sta sledili ena drugi kot vzročni etapi. Kljaković je v strukturi Ardenove farse iskal in na najboljši možen način našel tisto dramsko realnost in resničnost, ki ne prenese nobene redukcije s pomočjo stilizacije. Torej je najprej našel čvrste, močne, faktografske elemente, ki so dali predstavi temelj nekoliko grobega verizma.
Ta fundament predstave ni presegel najboljše tradicije ruske naturalistične šole in v procesu oblikovanja uprizoritve so se pokazale nekakšne korenine, iz katerih je pognalo Ardenovo gledališče: naturalizem junakov Maksima Gorkega iz predstave »Na dnu«. Toda ostati na tej ravni bi pomenilo ponavljati gledališko izkušnjo, ki ima danes tehtnost in pomen že prebolelega gledališkega obdobja. Razbrzdano vpitje na odru, kot kamen težka psovka in življenje, vkovano v podatke o razmerah, a brez njihove sinteze — vse to so modeli dobro tempiranega teatrskega šoka, ki je vedril in oblačil evropski oder v prvih desetletjih našega stoletja. Kljaković je začutil, da je to pot v gledališki muzej ali poenostavljeno razumen, pravzaprav banaliziran Artaud. Kajti znano je, da Artaudu ni treba pokola na odru, da bi dosegel grozo, temveč gradi takšno odrsko dramsko situacijo, ki lahko privede do pokola in je grozljiva, šokantna. S fotografskimi posnetki življenja podzemlja in manir deklasiranih ljudi je šok nesmiseln, kot je nesmiselna odrevenela patetika navadne fotografije v otrplem gibanju.
Želeč preiti v naslednjo etapo, je Kljaković popeljal svoje igralce na zagrebško periferijo, da bi našli prototipe Ardenovih junakov, da bi jih prevedli v naše podnebje, sneli z njih angleško masko, angleške posebnosti, da bi jih razpoznali za junake nekega možnega zagrebškega periferijskega podzemlja. Igralci so zato v prvi fazi celo govorili Ardenovo besedilo v zagrebškem slangu in prav jezikovne značilnosti so jim omogočile, da nenavadno hitro, zadeto, navdihnjeno in koncizno prodró v like, ki niso niti vzorci gorkijevskih ljudi niti kopije junakov z angleškimi manirami niti manekeni za nasilno izvajanje teorije gledališča šoka. Bili so tukajšnji ljudje, z roba našega mesta, in Arden je nekajkrat postal neodtujljivo aktualen, kot da je zagrebški pisec, ki govori o naših ljudeh.
Nato je Kljaković Ardenove dialoge vrnil h knjižnemu jeziku in igralci, ki so predhodno ulovili modele likov z zelo impozantnimi karakteristikami, so naenkrat zaživeli na sceni kot dobro prepoznavni tipi prostora in časa, v katerem se more gledalec takoj identificirati. Takšni izgubljajo svojo patetično tragiko, neopazno plovejo v svet blage farse in vsa Ardenova zgodba postaja kot nekakšen malce otožen, malce smešen karusel sanj in budnosti, kontrast med obtožbo in posmehom; nekaj, kar bi bilo preveč tragično, če ne bi bilo tudi nekolikanj smešno; nekaj, kar se približuje Ardenovi ideji, ki pravi, da je namen predstave predvsem zabavati, da more biti predstava tudi smešna in tudi vesela.
Če se postavim sedaj na raven primerjave dveh verzij Ardenove drame »Živite kot svinje«, ljubljanske in zagrebške, prihajam do ugotovitve, da sta obe na svoj način zanimivi: ljubljanska kot model ambicije, ki si je postavila trdne temelje, a obstala na izkušnjah minulega časa, zagrebška kot uresničen poskus ironije na račun minulih slavnih dni naturalističnega teatra. Ljubljanski režiser je dobesedno resno sprejel možnost, da bo Ardenova drama fotografija razmer, zagrebški režiser se je odločil, da bo Ardenova drama karikatura razmer. Ljubljanska predstava išče pot do gledalca nasilno, vsiljuje se mu s celim sistemom dobro načrtovanih ofenzivnih prijemov, ki se afirmirajo v teatralizirani grobosti, v teatralizaciji postopkov; zagrebška predstava se je vidno nagibala k določeni sublimaciji, in to k tisti, ki v atmosferi prostora, igri tonov in poltonov, nekakšne melanholije in zastonjskih naporov odkriva igro kontrastov. Koti ples na vrvi med možnim in nemogočim.
Če ljubljanska predstava boli, je bila zagrebška ironična, če ljubljanska predstava napada vest, je bila zagrebška spogledovanje s tisto vrsto zabave, ki poraja nasmešek, vtis pa ostaja vseeno grenak. Ljubljanska predstava terja protestiranje, zagrebška je iskala gledališko angažiranost tiste vrste, ki vzpostavlja med igralci in gledalci znamenje razumevanja: pomembno je, da smo se nekega večera znašli pri istem vprašanju nemogočih situacij in možnih razrešitev. To pa je posmeh. Zaradi teh vrlin sta obe dobrodošli gledališki izkušnji.
JOZO PULJIZEVIĆ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Productions
- ŽIVITE KOT SVINJE, Šedlbauer, 1976
- Archival material identifier
- 1976-01-01-31_799-1