Res finita
Mitja Mejak, Naši razgledi, 5. 9. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Res finita
In memoriam pisatelju Jušu Kozaku
Ni se izpolnila želja, ki smo jo občutili pred nekaj tedni ob izidu zadnje knjige Juša Kozaka Pavlihove kronike: da bi namreč pisatelj nadaljeval svoje življenjske izpovedi in spomine tudi z opisom dobe med obema vojnama, tako da bi bil edinstveni avtobiografski pisateljski cikel dokončno sklenjen. Novica, da je ugasnilo življenje velikega slovenskega pisatelja, je prišla nepričakovano in težko je najti poslovilne besede za njim, ki je pisal svojim prijateljem umetnine za nekrologe. Navajeni, da smo v delih Juša Kozaka iskali spoznanje o življenju in za življenje, spoznanje, ki je bilo nenavadno izvirno in modro, pogumno prav tako kakor skeptično glede nagle in lahke poti k človečnosti, predvsem pa vselej strastno zaverovano v resnico in lepoto, smo se ob pisateljevi smrti nenadno zavedeli, da je njegovo delo, vse zapisano življenju, že zdavnaj obstalo pri zadnji človekovi skrivnosti in jo spoznalo. »V štiridesetem letu napade človeka velika osamelost, v njegovih globinah se prikaže smrt - neizbežen in popoln konec,« je meditiral Juš Kozak v Očetovi maski. Zjutraj spreleti človeka strah, da mu bo dan prekratek; preden zaspi, ga marsikdaj obide, kakor da je že zdrknil onstran.< Čudno: ob pisateljevi smrti so nehote oživele v spominu njegove pisateljske smrti: kako je pokopal Georgesa, pevca na kitaro in se z njim izprehodil po labirintih grobov; kako se je pod planinami s ptiči pogovarjal in umiral stari Balant; kako v hišah pod Gradom umirajo človeška srca; kako stari žurnalist Mohor ni dokončal svojega uvodnika. In čeprav je bilo vse Kozakovo ustvarjanje goreča pripadnost življenju in afirmacija človekovega upora, so strani o smrti vendarle izjemno pretresljive in najbrž med najprodornejšimi opisi smrti v slovenski književnosti. Življenje, kakršnega je spoznaval Juš Kozak, se ni zaustavljalo na ozkem prostoru; že zdavnaj je zaobjelo tudi izginotje v smrti kot naravnem zaključku vsega živega in se razprostiralo od prve do zadnje človekove skrivnosti. Zato je bilo celovito in tragično usodno, kakor ga spoznavajo umetniki odkar pomnijo, hkrati pa možato in pogumno, saj je bilo v srditem spopadu z neusmiljeno pokončevalko. Ob prisotnosti smrti v Kozakovem delu se zavemo, da ni bilo samo do zadnjega delujoče pisateljevo življenje uporno dejanje zoper izginotje, ampak da se je tudi njegovo ustvarjanje porajalo iz najglobljega in najintimnejšega človeškega upora zoper pozabo po smrti. Jušu Kozaku je bila dana velika moč, da je tako s svojim življenjem kakor s svojim pisateljskim delom premagoval smrt in da jo je zdaj, ob uri svoje telesne smrti, dokončno premagal: »Vsak gib na zemlji otrpne v maski, čas je njih galerija, a življenje, vesoljno in vsak hip stvarjenje, je nima in je ne bo imelo.<<
To zgodnje spoznanje pisatelja Juša Kozaka o večnem in osnovnem antagonizmu med življenjem in smrtjo, ki se je razodevalo tako v živih podobah v umetniški prozi kakor tudi v izpovedni meditaciji in ki prepreda kakor s skritimi koreninami vse Kozakovo delo, sodi v najtišjo, najteže dostopno sfero pisateljeve vednosti o življenju in umetnosti. To je večni, splošno človeški element v pisateljevem delu, ki je zaznamoval Kozakovo ustvarjalnost z elementarno človečnostjo; brez te prvine, ki obsega tako emfatično radost nad življenjem kakor smrtno grozo in ki mora biti poglavitno umetnikovo doživetje, se ne bi porodile takšne Maske, takšna Celica, takšen šentpeter, Lesena žlica, Balada o ulici, in druga Kozakova dela, kakršne smo uvrstili med najvišje dosežke slovenske proze. Za vse, kar je v teh plemenitih tekstih časovnega, in vse to v konkretnem času in prostoru zakoreninjeno je bistveno ter dragoceno dopolnilo osnovne prvine, je laže najti pravšne besede; ob pisateljevi smrti pa je treba globlje prodreti v najtanjše tkivo njegove umetnosti in odkriti tudi njeno najtišjo skrivnost: da je bilo ustvarjanje Juša Kozaka od vsega začetka porojeno iz elementarnega doživetja večnega nasprotja med življenjem in smrtjo in da se je Jušu Kozaku človekovo bivanje v svojem najglobljem bistvu razodelo kot tragično in heroično hkrati.
Spoznanje o tragičnem in heroičnem človeku seveda nalaga dolžnosti v konkretnem času in prostoru, in te dolžnosti je v polni meri upoštevalo življenje in pisateljevanje Juša Kozaka. Heroični človekov upor zoper fizično izginotje pomeni predvsem upor zoper inertnost in statičnost v vseh oblikah in vseh sferah; pomeni upor zoper življenjske trivialnosti in deformacije, upor zoper shematizacijo in dehumanizacijo človeških odnosov, pomeni vztrajanje na postojankah humanizma kljub ponižanostim zgodovine in kljub spoznanju o relativno majhnem napredku, ki ga je napravilo človeštvo v svoji humanizaciji od altamirske pradavnine do današnje, s popolnim uničenjem grozeče civilizacije. Heroizem pomeni navsezadnje aktivno spreminjanje sveta - in tu se je pisatelj Juš Kozak raziskoval življenje. Bil je idejno in stilno samosvoja pisateljska osebnost, analitično nadvse prodoren pisec, epik in esejist, najboljši poznavalec meščana in srodnega ljubljanskega mesta v slovenski literaturi, pisatelj s svojim ambientom in modrostjo, ki je, sicer ves zrasel iz slovenske tradicije, hkrati moderen in evropski. Njegova človeška in pisateljska izvirnost je nenehen boj s preživelimi življenjskimi oblikami in ustanovami, je upor per vse, kar duši človeka na poti k humanizaciji in svobodi, je strastno iskanje resnice in lepote, ki sta najpogosteje uporabljeni besedi v Kozakovih delih. Resnica in lepota mu nista bili nespremenljivi, večni kategoriji, ampak ju je analitično prodorno odkrival v konkretnem človeku, družbi in času; zato sta morali biti vselej resnični in zemeljski. Izvirnost Juša Kozaka pomeni polemiko s slehernim nazorom, ki bi rad življenjsko celovitost in bogastvo omejil ter s tem okrnil samo življenje in umetnost. Ta izvirnost je spopad ne samo s preživelimi, ampak tudi s porajajočimi se idejami, ki niso prinašale resnice in lepote; to je tudi iz globokega, pogosto bridkega življenjskega spoznanja porojena skepsa, da je pot do napredka dolga in težka. Celovitost življenja in celovitost heroičnega človeka sta bili najvišja normativa Kozakove pisateljske analize in v njuni službi je bila pol stoletja umetnost Juša Kozaka.
Troje zbuja v tako zastavljenem in do konca zvestem življenju Juša Kozaka globoko spoštovanje..
To je čas njegovega življenja kot zgodovinska kategorija, ki je bil težak in neusmiljen, ki je nakopičil v enem življenju grozote dveh svetovnih morij in na razvalinah starih svetov ustvarjal nove svetove. Biti v tem času zvest samemu sebi je pomenilo nenehno aktivnost, ki je bila pogosto težavna in nevarna in ki je izključevala osebno udobnost in gotovost. V tem usodnem času je Juš Kozak kot najboljši član svoje, v celoti markantne generacije z dejanji postavil celega moža, prestal tegobe, tvegal tudi glavo, in z zgledom svoje osebnosti postal učitelj novim rodovom; tako je dorasel velikemu času, svoji, kot jo je označil, prehodni dobi, ter bil kronist zadnjih petdesetih let človeške, predvsem slovenske zgodovine.
Spoštovanje zbujata doslednost in harmoničnost, ki sta Kozakovo javno delovanje prepletali s pisateljsko tvornostjo. Juš Kozak je bil, kar je pogosto zavestno poudaril, sin majhnega naroda in si zato ni mogel dovoliti razkošja, ki je dano pisateljem silnih ljudstev: da se lahko brezskrbneje posvete pisateljevemu delu. Zavestno je prevzel javne dolžnosti slovenskega intelektualca, intenzivno živel z življenjskim ritmom svojega ljudstva, hkrati pa ustvarjal umetniške vizije in svetove, ki so bili, čeprav do korenin zrasli z domačo resničnostjo, širši, evropski, splošno človeški in ravno zaradi te svoje vizionarnosti v domači malomeščanski mizeriji pogosto nerazumljeni.
Vse to pa ne vzbuja samo spoštovanja, ampak tudi moralno obvezuje generacije, ki so dandanašnji dediči slovenskega duhovnega bogastva, in generacije, ki bodo prišle za nami. Zakaj heroizem je »roditi se in živeti kot sin malega naroda, a imeti oči uprte v dejanje, resnico in pravico, v človeško srečo: v najgloblja doživetja Lepote.<<
V tem spoznanju je morda zapopadeno poglavitno sporočilo pisatelja Juša Kozaka, ki je zemlji, časom, ljudem in našim doživetjem snemal maske in jih otemal smrti, z lastno masko, ki je vse njegovo umetniško delo, pa tudi samega sebe pres smrti predal vesoljnemu življenju.
MITJA MEJAK
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Juš Kozak Mitja Mejak
- Note
- Nekrolog;
- Archival material identifier
- 1964-09-2701-2800_2771-2772