Koncentrat zunanjih učinkov
France Vurnik, Dnevnik, 13. 1. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Z GLEDALIŠKIH ODROV – PREMIERA V SLG CELJE
Koncentrat zunanjih učinkov
Takoj na začetku naj bo zapisano, da je postavitev Jovanovićeve igre „Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka“ vsekakor pomemben gledališki dosežek v prvi vrsti organizacijske in tehnične narave, na vsebinski in artistični ravni pa odpira nemalo vprašanj, dokaj bistvenega pomena za gledališče samo in za njegove vplivne zmogljivosti v današnjem času. Premiera je bila v petek zvečer v celjskem gledališču in njegovi okolici, pripravila pa sta jo režiser Ljubiša Ristić, pri nas uveljavljen s svojo postavitvijo supernaturalistične sinhrone predstave „Tako, tako“ v Pekarni, in dramaturg Igor Lampret z drugimi sodelavci in s skoraj celotnim igralskim zborom Slovenskega ljudskega gledališča v Celju in z gostom Maksom Furijanom v vlogi igralca Kneza. Novinarje in same sebe, se pravi igralce in drugo gledališko osebje so igrali: Štefan Volf, Cveto Vernik, Borut Alujevič, Jadranka Tomažičeva, Janez Stariha, Ljerka Belakova, Jana Šmidova, Branko Grubar, Mija Mencejeva, Bogomir Veras, Miro Podjed, Nada Božičeva, Anica Kumrova, Marjanca Krošlova, Stanko Potisk, Božo Šprajc, Janez Bermež, Jože Pristov in Bruno Baranović.
Predstava je v prvi vrsti spektakel z množico zunanjih učinkov, z menjavo prizorišč, z vključevanjem občinstva v dogajanje. Začne se pred zaprtimi in opaženimi vrati gledališča, nadaljuje na drugi strani ceste v telovadnici, preurejeni v novinarsko redakcijo, kamor se stekajo novice o dogodkih v gledališču, kjer je skupina mlajših igralcev, željnih eksperimenta in avtentičnega gledališča, vrgla na cesto starejše in konservativne igralce. Po tej uvodni, posredni informaciji se gledalci preselijo na kraj dogodkov – v gledališče skozi stranski vhod, saj je teater zabarikadiran. Potem se tudi gledališče spremeni v prizorišče dogajanja, posamezni prizori se odigravajo na balkonih, galeriji, v parterju, med publiko, svoj tehnični izrazni višek pa predstava doseže proti koncu, ko se oder v hipu spremeni v avditorij, v nekakšno ogledalo občinstva. Občinstvo, ki je vseskozi z dobro voljo in naklonjenostjo sprejemalo presenečenja, je ta spektakularni izrazni učinek sprejelo s posebnim odobravanjem, saj ni bil brez patosa.
Zaradi različnih prizorišč in premikov množice občinstva je bila koncentracija tako izvajalcev kot gledalcev motena, igralci pa so bili prisiljeni svoje izvajanje stopnjevati v fortissimo, se pravi, da so morali dajati poudarek zunanjim učinkom. Tak je vselej davek izvajalcev na podobnih predstavah, n. pr. na dubrovniških trdnjavah ali na ladji Santa Maria... Gre torej za to, da je tudi uprizoritev igre „Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka“ uporabila nemalo zunanjih učinkov, hrupne glasbe, premišljene osvetljave in vizualne spektakularnosti za kar se da močno vplivanje na gledalca, tudi z novinarskim žargonom v prvem dejanju, skratka s širokim izborom izraznih sestavin, od katerih so nekatere nakazane v tekstu, vendar tako, da dajejo režiserju široke možnosti. K temu je treba dodati, da je učinkovanje predstave v njenem „gledališkem“ delu nemalo upadlo, ne samo zaradi problematike, ampak tudi zaradi iracionalne simbolike.
Osrednji problem Jovanovićevega „tumorja“ je vsekakor gledališče kot tako, kot institucija, gledališče kot specifični medij, zajemalec in posredovalec sveta. Videli smo, da je v samem sebi gledališče napeta dresura, celo nemajhno nasilje, v individualnem smislu zapuščanje samega sebe in prehajanje v različna stanja drugih, da bi bil v njem, v gledališču, zajet del sveta, in Jovanović hoče današnjega, tukajšnjega, njegovega resnično bit. Delo gledališkega režiserja je podobno hipnotizerju, da bi iz „materiala“, ki ga ima na voljo, izvlekel, izsilil svojo vizijo, svoje sporočilo. Gledalcem n. pr. nudi v premislek dve varianti ljubezni: vsakdanjo, neuglašeno, ki se razgalja in takoj nato operetno patetično, pompozno; oblečeno v staromodni kostum in – dolgočasno.
Mislim, da je podoba gledališča in njegove notranje strukture, kakršno sta pokazala v napeti, farsični obliki Jovanović in Ristić, pravzaprav zelo tragična. V tej smeri bi se analizo dalo razpletati še naprej, vendar se je zaradi prostorske zamejenosti treba držati bistvenega.
Nemajhna slabost te predstave je njena razbitost in fragmentarnost. Osnovni konflikt, nakazan v uvodnem prizoru, sploh ni razreševan z neko analizo, z možnostjo do pojasnila, pač pa vseskozi z najvišjo stopnjo konfliktnosti, s streljanjem, se pravi, da je možnost komuniciranja že apriori odpisana. Vse osebe, od režiserja Dularja in dramaturga Palčiča do vratarja in kurjača, poganja v akcijo histerični fanatizem, ki se sproti sam v sebi razkraja. In tako predstava nima svojega stališča, je prizadeta in nihilistična hkrati, je izzivalna in konfuzna, konkretna in abstraktna, skratka teater na kvadrat – stopnjevan, agresiven teater, hrupen in ekstravaganten, da bi vendarle prodrl skozi čutila samo na videz neobčutljivega sveta posameznikov (neobčutljivega v skupnosti, ranljivega v individualnem smislu).
Toliko! Sicer pa bi Jovanovićev „agresivni teater“ zaslužil temeljitejšo obravnavo, vendar ne z apriornega stališča, pač pa s hotenjem, da bi odkrili razlog za pojav takšnega stila tako v gledališki profesionalni kot družbeni klimi; predvsem pa bi bilo potrebno razmejiti pozo od resnične izpovednosti.
FRANCE VURNIK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Maks Furijan Božo Šprajc Branko Grubar Ljubiša Ristić Igor Lampret Jadranka Tomažič Janez Bermež Miro Podjed Ljerka Belak Borut Alujevič Stanko Potisk Bogomir Veras Mija Mencej Jože Pristov Jana Šmid Janez Starina Marjanca Krošl Dušan Jovanović Bruno Baranović Cveto Vernik Nada Božič Štefan Wolf
- Producers
- SLG Celje
- Archival material identifier
- 1976-01-01-31_799-4