Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Stalno slovensko gledališče Trst Maksim Gorki: Barbari

Vasja Predan, Naši razgledi, 30. 1. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
drama Stalno slovensko gledališče Trst Maksim Gorki: Barbari Vasja Predan Maksim Gorki je bil zadnja desetletja avtor, po čigar delih so naša in tudi tuja gledališča razmeroma poredkoma segala. Takorekoč »železno« domovinsko pravico v repertoarjih si je pridobila njegova drama »Na dnu«, druga dela so očitno »zašla« v programe neprimerno bolj po naključju in seveda ne pogostoma. Tu in tam je bilo mogoče srečati na priliko »Jegorja Buličova« ali »Vaso Železnovo« ali »Sovražnike« in nemara še kako drugo delo, zadnji dve leti pa se je znenada okrepilo zanimanje za »čehovske« tekste M. Gorkega. Taki so »Letoviščarji«, »Otroci sonca«, tudi »Barbari«, delo, ki je pred nedavnim doživelo slovenski odrski krst v Trstu, in ga je, tako kot »Otroke sonca« v ljubljanski Drami, zrežiral beograjski gost, igralec in režiser Stevo Žigon. Odkod tako nenaden, nepričakovan interes za Gorkega, to je vprašanje, ki ne zadeva samo tega dramatika, marveč se poraja tudi pri oživljanju številnih drugih avtorjev in del. Zdi se seveda popolnoma naravno, da režiserji in dramaturgi zmerom nanovo, drugače berejo in gledališko transkribirajo npr. Shakespeara ali Molièra ali Čehova ali Cankarja ali Sterijo ali Krležo. Toda odkod in kje je iskati motive za »revitalizacijo« »pozabljenih« in »preseženih« del, npr. celega cikla manj popularnih antičnih dramskih besedil, ki so zadnji čas karseda intenzivno zaposlila zlasti nemška gledališča, ali za Strindberga, Ibsena, Turgenjeva, Wedekinda, ki jih je sedanjost znova vzdignila v skelečo gledališko svetlobo, če omenim le nekaj najbolj vidnih in po naključju izbranih zgledov? Odgovor seveda ni in ne more biti enoumen ali kar preprosto razviden, vendar se zdi, da je v dovolj opazni, tesni zvezi s tisto usmerjenostjo, ki dramskih besedil, nekdanjih in današnjih, ne bere in pojmuje več poudarjeno literarno, marveč »teatralno«, ki torej »zanemarja« ubesedeno »sporočilo« in razbira, ožarja njegovo uprizorilno, ugledališčeno »skritost«. To seveda ni in noče biti edini odgovor, edina relevantna razsežnost in spodbuda, kakor tudi, kajpada, ne gre za morebitno »gledališče zaradi gledališča«, za »igro zaradi igre« ali zgolj za razvijanje primarnega estetičnega doživetja, ki ga inicira in omogoča gledališkost sama. Gre slejkoprej za nove pomenske gledališke znake in označitve, ki je šele skoznje mogoče uzreti doslej nerazkrite, latentne dramatične in teatralične plasti, tiste in take, ki jih, če poenostavimo, literarno branje in literarno »vizualiziranje« ni zgolj spregledovalo, prezrlo, marveč jih sploh ni bilo zmožno odstreti in izsvetliti, ker je proces gledališčenja dramskega besedila začenjalo na nepravem ali vsaj močno enostranskem startu. S temi in takimi domnevami in spoznavami seveda nikakor ne izrekamo nezaupnice nekdanjim, včerajšnjim ali ustaljenim branjem in uprizarjanjem gledaliških besedil, saj je navsezadnje docela naravno, da vsaka tudi gledališka - generacija gleda svet skozi svojo optiko in je zatorej vredneje dognati, kaj se ji je posrečilo anticipirati, kot bolj ali manj visokostno razsojati, kje, zakaj in kako je stagnirala. In v tej zvezi velja povedati, da današnji avtonomizem gledališke pisave nikakor ni »izmišljija« in »novota«, ki so jo šele zdaj, po naključju ali z nekakšnim šestim »magičnim« čutom znenada izumili, razkrili in udejanjili rodovi današnjih gledaliških stvarnikov, marveč nasledek vsega, kar se je v teatru vsaj od Artauda sem dogajalo, če vseh drugih motivov in historičnih realcij od oživljanja davnih ritualov na vseh in vsakršnih etničnih in zemljepisnih različicah do sodobnih laboratorijskih gledaliških raziskav niti ne omenimo. Če je npr. Peter Brook takorekoč v napoju svoje najintenzivnejše in izumiteljske odrske stvarilnosti postal domala znanstveni raziskovalec, ki se je napotil po nova spoznanja in potrditve v afriško enklavo in nato v Parizu zasnoval gledališče-institut, če je prof. Jean Duvignaud svojo vedoželjno naklonjenost posvetil raziskavam prvinskih gledaliških znakov in »teatralij« v »okamnelih« obrednih arabeskah pri nekaterih vse do danes živih tradicionalnih običajih starih rodovnih skupnosti in skupin, če je Jerzy Grotowski »opustil« slovito gledališče-laboratorij in ga »preuredil« v raziskovalno institucijo s parateatrološkimi ambicijami in praktičnimi urjenji, vsem ljudem, ne le profesionalcem namenjenimi aplikacijami, te pa v končni instanci nočejo več biti tradicionalna gledališka predstava tedaj je vse to seveda očitna in imenitna volja tudi po teoretičnem utemeljevanju novih spoznanj in še neuveljavljenih videnj. Res je, ta volja obrača hrbet podedovanemu meščanskemu (tradicionalnemu) teatru, a na obzorjih novih gledaliških tendenc, tistih, ki v tradicionalni gledališki instituciji vsemu navkljub vendarle še vztrajajo, se kot plodna relacija takih raziskav že porajajo tudi nadvse razvidni sodobni gledališki izdelki. Med takimi institucijami - naj iz množice bolj ali manj znanih in slavnih zgledov omenim le enega - je tudi berlinsko gledališče režiserja Petra Steina. Žal sem o njegovih predstavah več bral, videl pa le eno, na srečo magistralno: »Letoviščarje« Maksima Gorkega. Omenjam ga potemtakem zato, ker je med današnjimi najpredirnejšimi gledališkimi iskalci, in ker je, ko že govorimo o Gorkem, prav on, Peter Stein, vzdignil iz pozabe manj znano delo tega avtorja. Kar je sledilo - pri nas vse od Beograda, Ljubljane in zdaj Trsta - se zdi samo logično sosledje. Stein in Žigon: pri Steinu je nosilec pomena razigrani, zdetajlirani, na videz naturalistični, v resnici pa »dejanskostni« gledališki znak, pri Žigonu povedni ideologem, razviden bodisi iz poudarjenega, stiliziranega zarisovanja in eksponiranja junakov in situacij skoraj do grotesknih barv, ali poantiran tudi z zunanjo »simboliko«, kakršna je v predstavi »Barbarov« čutno-likovno-idejno razpoznavni igralni prostor (scenograf Petar Pašić), ki s plotom, ograjo ali pregrajo vidi, uprizarja in deli svet in njegove udeležence na »staroselce« in »prišleke«, na malomestne, provincialne, gubernijske podložnike in priseljene, gospodovalne, buržujske inženirje, na domorodne »barbare«, s človeškimi in »nove ljudi« z barbarskimi dušami. Ta razmejeni, pregrajeni prostor pravzaprav bistveno ideološko in socialno opomenja tržaško, Žigonovo vizijo »Barbarov« kot celoto. Sugestija razmejitve je sprva tako močna in skrajnostna, da ji »razkroj« v zadnjem dejanju sledi kot neizogibna posledica. Na presečišču tako poudarjenih svetov je režiser kot posebno pomensko dominanto (tudi situacijsko) vzdignil in z barvo kostuma (rdeči žamet) poudaril podobo Nadežde Polikarpovne. To je bila prikazen takoimenovane »usodne ženske«, ki z močjo svoje lepote, čutnosti in nestanovitnosti, katere žrtev naposled postane tudi sama, presega dualistično razmejenost sveta, jo celo odpravlja, emancipira pa domala romantični ljubezenski »fatalizem«, spričo katerega postanejo neučinkoviti vsi in vsakršni »barbarizmi« starih podložnikov in novih gospodarjev, mužikov in buržujev. Nadeždina izzivalnost jih paralizira in onemogoča do takšnih meja, da razveljavlja tudi primarni ideologem. Drugače povedano: z razsegi Nadeždine sugestije se v predstavi socialna drama prelevi v individualno, intimno. Če ta preplet že v dramaturškem tlorisu ni dovolj trden in vzročno utemeljen, ga tudi režija s posebnim poudarjanjem ni bistveneje razjasnila in opomenila, presukala ga je le v bolj melodramatično in romantično smer. Predstava je s tem navzlic mučni dolgoveznosti in hudo pešajočim ritmom nekaj pridobila pri teatralični preglednosti, razvidnosti intimnih stikov in razpok v medčloveških dramskih razmerjih in tudi v spektakularnosti, spodrezala ali vsaj omilila pa je, kot že rečeno, ostrine (začetnih) primarnih pomenskih in z njimi tudi estetskih ideologemov. In še nečesa ne bi smeli spregledati v Žigonovi odrski viziji »Barbarov«: posrečilo se ji je kondenzirati samosvoje razpoloženjske tresljaje, označujoče po eni plati razpadanje starosvetnega, hierarhično urejenega načina (gubernijsko-provinci-alnega) življenja in po drugi vdor brezdušja »novih barbarov«. Ta razpad in vdor sta protagoniste drame naravnavala zdaj v ganljivo razčustvovanost, zdaj v groteskno in celo karikaturno ostropoteznost, »buffo-čutnost«, tragikomičnost. Žal sta ritmična vodoravnost in časovna razpotegnjenost predstave hromila tudi te sicer razumno in kontrastno zasnovane razpoloženjske tresljaje. Nemara smo s tem globalnim zarisom in z nekaterimi ilustrativnimi nadrobnostmi režijske kreacije »Barbarov« razpostavili tudi poglavitne razsežnosti igralskih prispevkov v njej. Vsekakor je bilo v tržaški uprizoritvi mogoče videti zlasti dvoje teženj: najprej razčlenjanje in raztezanje igralskoizrazne pahljače od domala komorne čustvene zazrtosti do zelo razvidne groteskne tipologije, druga celostna značilnost igre pa je bila njena zbornost, kakovostna zlitost, ki je omogočala vsem igralcem skupaj in vsakemu posebej, da so razmeroma somerno izrisali razmejenost primarnih ideologemov in tudi romantičnih dominant, ki smo o njih že zapisali svoje mnenje. Ne da bi nadrobneje razčlenjali tako izrisane plasti v posameznih igralskih prispevkih, doženimo, da je tiho, zaupljivo komorno čustvenost najneposredneje izžarjala Miranda Caharijeva v liku lepe, varane žene Ane Fjodorovne, medtem ko je njenega moža, inženirja Jegorja Petroviča Čerkuna, s posebno oholostjo zajemala nestanovitna strast tako v razmerju do »staroselcev« kot v ljubezni; upodobil ga je Livij Bogatec. Bliže trpki utišanosti kot vsakršni razboritosti je bila podoba drugega inženirja S. N. Ciganova v interpretaciji Jožka Lukeša, dasiravno bi bilo mogoče reči, da je ta figura v izraznem pogledu bila nekakšen most med tistimi, ki so svojo usodo prenašali in izražali z zazrtostjo vase, in onimi, ki so svoj temperament izkazovali z očitnimi zunanjimi, grotesknimi ali celo karikiranimi ostrinami. Poleg Bogatca je v »kolerično« smer bil naravnan Danilo Turk v markantni podobi župana Redozubova, ob njem pa še Dušan Jazbec kot njegov sin in v bolj ironično-aristokratični različici tudi Mira Sardočeva kot plemkinja Bogajevska, medtem ko je bil Rado Nakrst svojevrstno prekanjeni meščan Golovastikov. Tipološko dovolj izrazit in v nadzorovano tragigrotesko je bil usmerjen Anton Petje v vlogi davčnega nadzornika Monahova, dominantno markantnost »usodne ženske« pa je prepričljivo poosebljala Lidija Kozlovičeva. Seveda smo tako zgolj nakazali nekaj poglavitnih igralskih skic, ki pa so se dovolj ubrano združevale v že omenjeno drugo značilnost igralske kreativnosti kot celote, v takoimenovano zbornost, ki je skozinskoz sevala samosvojo oblikovalno moč te sorazmerno zanimive gledališke produkcije. »Barbari« Maksima Gorkega so potemtakem v tržaškem teatru bili dostojno uprizorjeni, čepravno so se v svojem izraznem in pomenskem kontekstu očitno bolj naslanjali na že utrjena gledališka izročila kot na poskuse, ki so značilni za takoimenovano novo gledališko pisavo. To seveda ni in noče biti normativna kritična opomba, marveč bolj globalno analitično spoznanje, ob katerem se utegneta zamisliti tako ustvarjalec kot njegov opazovalec. Navsezadnje morata biti oba zmerom ujeta v isto, vznemirljivo pustolovščino, ki se ji pravi: večnoživost iskanja.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.