Šilce grenčice za: »Našega Shakespearа«
Stanka Godnič, Tovariš, 28. 8. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
ŠILCE GRENČICE ZA:
,,NAŠEGA SHAKESPEARA"
Gledali smo »Cvetje v jeseni«, poslušali mehko poljansko govorico, razživeli smo se ob kmečki ohceti, v katero se je razvila »županova Micka«, dobro smo se počutili v domačem okolju muzeja na prostem, ki se je spremenil v zares lepo naravno gledališče. Nakupili smo za polne roke slavnih malih kruhkov, sladko so dišali po medu. In rekli smo: vsem, ki so poskrbeli za letošnje škofjeloške poletne prireditve, bomo v zahvalo in v priznanje natočili bokal kraškega terana, tiste pijače, o kateri je Oton Župančič zapel, da ustvarja židano voljo v duši.
Potem pa smo gledali še »Našega Shakespeara« in spoznali, da moramo ob teranu natočiti tudi pelina. Na zato, ker so škofjeloški amaterji želeli počastiti jubilej velikega dramatika! Tudi tega še zdaleč ne mislimo reči, da vsak amater, ki si drzne na odru izgovarjati Shakespearove verze, ne zasluži drugega kot šilce grenčice. Saj so amaterji iz Virovitice zaigrali celo »Hamleta« in z njim na letošnjem festivalu jugoslovanskih amaterskih gledališč na Hvaru dokazali, da je Shakespeare lahko doma na malih odrih prav tako kot na velikih.
Naše šilce je namenjeno samo hotenju, pokazati v enem samem večeru preveč. »Naš Shakespeare« naj bi namreč bil prikaz kar štirih Shakespearovah umetnin
»Sna kresne noči«, »Romea in Julije«, »Otela« in »Hamleta«. Še največji poklicni odri si ne upajo v eni sezoni uprizoriti vseh teh del zato, ker nimajo dovolj igralcev za tako bogato galerijo dramskih likov. Režiserji svetovnega slovesa se obotavljajo poseči v umetniško celoto Shakespearovih dram in jim odškrtniti verz, prizor.
Filmske adaptacije se trudijo ohraniti zvestobo duhu in črki Shakespearovega genija. V Škofji loki pa so mislili, da je mogoče zaigrati Shakespeara po svoje; da je dovoljeno iz vsakega dejanja vzeti en prizor in iz vsakega monologa pet verzov. Ko so že tako drzno in svojevoljno posegli v umetnine, naj bi jim spremenili vsaj še naslove. Takole na primer: »S k n«, »R i J«, »O« in »H«. S tem bi že vnaprej pokazali, kako osiromašen je bil »njihov« Shakespeare.
S. GODNIČ
TOVARIŠ 28. VIII.64.
- People
- Stanka Godnič
- Archival material identifier
- 1964-09-2701-2800_2775