Drama SNG Maribor William Shakespeare: Rihard II.
Vasja Predan, Naši razgledi, 13. 2. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
drama
Drama SNG Maribor
William Shakespeare: Rihard II.
Vasja Predan
Vprašanje, ob katerem se vedoželjna oblikovalska strast mora neizogibno ustaviti, ko se loteva tako zahtevnih projektov, kakršni so v gledališču Shakespearove historije ali zgodovinske kronike med njimi je »visoka pesem« o detronizaciji kralja Riharda II. izjemno samosvoja, na pogled manj krvava kot nekatere druge, a zato toliko bolj presunljiva - to vprašanje seveda zadeva mimo vsega drugega kot poglavitno zlasti razmerje do gledališkega izrisa tega najbolj poetičnega besedila med Shakespearovimi kronikami. Res se to vprašanje rojeva takorekoč ob vsakem gledališkem projektu, a še posebej aktualno se zdi takrat, ko se sreča s takoimenovano dramsko klasiko. Načeloma bi bilo njegovo formulacijo mogoče tematizirati z nekaterimi relevantnimi podvprašanji: ali naj si gledališka pisava prizadeva táko literarno podlago »transkribirati« kot golo historično reprodukcijo ali pa jo bere in vidi kot okostje, ki nanj razvesi, ga napolni mesom in pretoči s krvjo svoje sodobne oblikovalske in z njo sporočilne občutljivosti. Znotraj tega vprašanja je mogoče urediti nekatere stopnje spoznanja in razmerja: najbolj nereflektirana stopnja se slejkoprej zadovoljuje z informacijo, njena zahtevnejša različica je produkcija, najdejavnejše razmerje pa kreacija. Ta načelna stopnjevitost je navsezadnje veljavna za vsako gledališčenje literarne predloge, še posebej aktualna pa je seveda pri starih, minulih besedilih.
Shakespearov Rihard II. je ves zasidran v angleški kraljevski zgodovini, tedaj v času in prostoru, ki se v vsakem pogledu izmika naši gledališki in tudi siceršnji vednostni skušnji. Ne gre, kajpada, za golo faktografijo, ki je v Shakespearovi interpretaciji navsezadnje zgolj izpovedni modus vivendi, ne gre tudi le za upesnitev in ubeseditev detronizacije angleškega kralja, kajti na drugačnih ravneh se z vsakršnimi »detronizacijami«< seznanjamo takorekoč venomer, iz dneva v dan, tudi danes. Potemtakem je historijo o Rihardu II. brati kot zgodovinski pars pro toto ali kot veliko prispodobo in zgled, ki ga je mogoče posplošiti, za to pa je seveda poskrbel »naš sodobnik« Shakespeare. Ne zavoljo morebitnih večnostnih in nadčasovnih razsežnosti svoje vizije, marveč zavoljo visoke poetične eksplikacije tistih človeških stisk in tesnob, ki so spričo posebne pisateljeve minuciznosti »generično« neodtujljive tudi od sodobne volje po moči, sodobne razklanosti, sodobne razdedinjenosti, sodobnega umora kot institucije ali sankcije za vsakršna detroniziranja.
O Rihardu II., ki nas seveda zanima predvsem kot odrska vizija, naj zadošča splošna vednost in razmislek, ki nam pravi, da je sicer mogoče pritrditi interpretom, ki tega kralja gledajo in doumevajo kot slabiča, a še veljavnejša, pomensko razsežnejša se zdi njegova razpetost v dvom: kot homo duplex je namreč nenehoma v zankah svojih razmeroma brezbrižnih oblastniških ambicij in za upljivega, kritičnega, do poetičnega zanosa razžarjenega samospraševanja. In prav ta samosprašujoči se dvom je zlasti v spopadu s premočrtnim Bolingbrokom tisti skrivni, dramatični, emotivni in spoznavni agens, ki to historijo izpostavlja, vzdiguje nad druge.
Če se potemtakem zadovoljimo s to poglavitno izhodiščno naravnanostjo zgodovinske kronike o Rihardu II. kajpada z vsemi drugimi pomenskimi toni in podtoni, ki se vanjo stekajo - mora naš razmislek težiti h kolikor mogoče razvidnemu odgovoru o tem, kako je uprizoritev v mariborski Drami režija: Branko Gombač ves ta temeljni in razširjeni pomenski tok odrsko usmerila in poglobila.
Najprej in ne kot najmanj pomembno moramo ugotoviti, da je režija skušala, in se ji je v likovni razpostavi tudi posrečilo, Riharda II. locirati v takoimenovano elizabetinsko prizorišče. Se pravi, da si je Gombač ob ustvarjalni asistenci scenografa Mileta Leskovca prostor za to zgodovinsko kroniko zamislil kot variacijo Globeteatra, torej kot centralni, univerzalni ambient z nadstropnim praktikablom, na katerem je mogoče »privzdignjeno« oblikovati kraljevske, oblastniške prizore, povezava z »zemljo« pa je urejena s polkrožnim stopniščem, ki se s tega podija vije k tolom. Ta prostor, ta scenski dispozitiv funkcionira za vse menjave prizorišč, neodvisno od variiranega načela globe-gledališča, ilustrativno ga dopolnjujejo in opredeljujejo le projekcije različnih kamnitih zidnih struktur na horizontni panó prizorišča nad visokim praktikablom. Kaj so in ali so te projekcije sploh pomensko in slogovno ustrezale ali pomagale k bolj razvidni menjavi prizorišč, to je seveda manj pomembno vprašanje, vsekakor pa bi tudi brez njih bilo mogoče enakovredno oživiti načrtovano gledališko zasnovo predstave Riharda II. v mariborski Drami.
Namenoma sem, v najbolj skopih izrisih seveda, označil podobo odrskega prostora zato, ker je z opisanimi tlorisnimi principi takorekoč samodejno in sugestivno inicirala dvoje bistvenih vizualno-pomenskih značilnosti predstave: askezo in statiko. Navidez sta ti značilnosti v soglasju s strogostjo zgodovine, njenih premen in nosilcev, za katere v tej historiji gre. V resnici pa konkretna gledališka predstava odstre tudi dvoreznost ali nevarnost askeze in statike. Tak strogi ambient je namreč nujno izpolniti s kolikor mogoče silovito in z notranjo dramatiko nabito protagonistično igro, ki je v asketični lupini zmožna razkriti ne statična, marveč pretresljivo in možato dinamična pomenska in sporočilna jedra in razmerja. In prav tega mariborska predstava ni storila: spoštujoč askezo se je zadovoljila s statiko, zavoljo lastnosti, ki jo bomo še označili, pa je v očitno preskromni meri razžarjala dinamične intenzitete. Tu, v dobesednem pojmovanju askeze in statike, vidim prvo nezadostnost uprizoritve Riharda II. v mariborski Drami.
Drugo, nič manj pomenljivo nezadostnost je mogoče dognati v značilnosti, ki je z že omenjenima v enako (ne)varnem soglasju. Imenujem jo - zadeva pa tudi protagonistične igralske interpretacije - retoriziranje. Najbrž se zdi ta opredelitev nekoliko nejasna in preučena, a vendarle skuša ujeti v svoj pomen pravo naravo oblikovalnega, predvsem igralskega, a nič manj režijskega postopka Riharda II. Gre namreč za govorništvo, za nekakšno lepobesedništvo, ki je očitno hotelo uzakoniti tudi pomenske teže Shakespearovih verznih, poetičnih diskurzov, vendar je, žal, ostalo zgolj na tej prvi, se pravi, preprosti, skoraj verbalistični ravnini oblikovalne dojemljivosti. Seveda bi bilo popolnoma nespametno, ko bi se načeloma upirali kultiviranju besede, fraze, verza ali podcenjevali čisto estetično, fonično moč besede. Prava (ne)varnost takega režijskega in igralskega postopka v prvih in takorekoč edino nosilnih vlogah Riharda in Bolingbroka sta nastopila Rado Pavalec in Boris Kočevar - se potemtakem ni razodevala v goli naravi retoriziranja, marveč v razvidnosti, da pod to sicer relativno kultivirano retoriko ni bilo ustrezne globinske podlage ali pa je bila le parcialna in premalo pomensko dimenzionirana. Konkretna posledica takega režijskega in igralskega postopka je bila (kot neizogiben podaljšek lepobesedništva) - deklamatoričnost. In spet: vse prepogostoma se je dogajalo, da so bodisi posamezni verzi ali sklopi replik in tudi monologi zazveneli kot izločene, samostojne paradigme brez ustrezne karakterološke, psihološke, čustvene in duhovne resonance. Če sem natančen, velja čustvenost iz te sheme vendarle nekoliko izvzeti, kajti zlasti Pavalec je posebno v drugem delu predstave svojo retorično energijo tematiziral tudi s čustvenimi odtenki, kakor je tudi sicer mogoče dognati, da je prav v tem drugem delu podoba Riharda II., detroniziranega in v zanke samoizpraševalnih dvomov ujetega kralja in človeka, v Pavalčevi interpretaciji dobila opaznejšo integriteto, polnost in karakterizacijo. In prav v trenutkih, ko je igralec presegel retoričnost in deklamatiko, je Rihardova figura začela dobivati tisto poetično tesnobno plastiko, ki je zavoljo nje temu možu zlahka mogoče spregledati začetni napuh in slabištvo in lik razbrati kot tragičen, pretresljiv. Zdi se vredno opomniti tudi to, da je prav v omenjenih pasažah Pavalec nemara z opombo, da bi moral v izbruhih stiske trdneje nadzirati dramatični patos, kamor ga je kdaj pa kdaj zanašalo - razkril doslej manj znane ali celo neznane poteze svojega oblikovalnega naturela. Bolingbrok je seveda enoplastnejši lik in Boris Kočevar ga je - žal tudi on na pretežno retorični ravnini oblikoval kot poosebljeno možatost, moč, ambicioznost in neusmiljenost, ki pa za svoje ravnanje išče in vselej tudi najde racionalno opravičilo.
Dejali smo že, da so v senci teh nosilnih likov druge osebe kronike o Rihardu II. Orisane so s krokijskimi, izrazitimi, dovolj razpoznavnimi potezami, a vendar so bolj ali manj obrobna spremljava obeh protagonistov. Nekoč je pokojni dr. Branko Gavella označil Riharda III. kot en sam veliki monolog, katerega senci se vse uklanja in podreja. Rihard II. bi po taki gavellovski logiki bilo mogoče imenovati »veliki dialog«: temeljna kontroverza je zasidrana le med nosilna antagonista. To seveda ne pomeni, da je v njunem odblesku ni mogoče izrisati in plastificirati tudi drugih figur. Več kot to: prav oblikovalska silovitost teh krokijev more izpostaviti in večznačno ožariti sredični človeški in pomenski konflikt. Zato navzlic manjši prostornini tudi v tej kroniki ni malih vlog, so le velike epizode. Med temi so v predstavi to majhno prostornino izpolnili s pomembno vsebino in krvjo Angela Jankova kot vojvodinja Gloucesterska, Roman Lavrač (Edmund), Boris Brunčko (Thomas Mowbray), Minu Kjudrova (kraljica), Jože Zupan (lord Northumberland) in zlasti Volodja Peer v vlogi vrtnarja. Druge, nič manj ali še celo bolj važne epizode so bile neprimerno manj intenzivne. A ker so tudi te nepogrešljiv kontekst velikega dialoga, je to razodevalo zelo pomembno nezadostnost za predstavo kot celoto. Drugače povedano: če je v Rihardu II. takoimenovana komparzerija tista veljavna utež, ki kot celota in kot individualizirana vsota posameznikov edinole s skupno močjo odtehtava silovitost obeh vodilnih antagonistov, tedaj je v predstavi ta komparzerija bila zlasti v nadrobnostih odločno prelahkotna, prepovršna in celo profesionalno okorna. Vse to je seveda uprizoritvi krnilo bistvene pomenske razsežnosti.
Slednjič: če je Mija Jarčeva z vso kostumsko eleganco opremila to sicer sporno uprizoritev, se mi zdi, da ji Adamičeva glasba ni pomagala.
Skratka: nemara je projekt, imenovan Shakespearov Rihard II., zlasti zavoljo ansambelskih, se pravi zasedbenih zmogljivosti bil pretežavna naloga tudi za tako upravičeno ambiciozno gledališče, kakršno je mariborska Drama. Ostal je pretežno na ravni informacije.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- William Shakespeare Minu Kjuder Rado Pavalec Bojan Adamič Mija Jarc Branko Gombač Roman Lavrač Boris Brunčko Boris Kočevar Angela Janko Jože Zupan Volodja Peer
- Producers
- Drama SNG Maribor
- Productions
- RIHARD II., Gombač, 1976
- Archival material identifier
- 1976-02-01-15_799-3