Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Mladostniški svet na odru

Jernej Novak, Dnevnik, 24. 2. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
WEDEKINDOVO »POMLADNO PREBUJENJE« V STALNEM SLOVENSKEM GLEDALIŠČU V TRSTU Mladostniški svet na odru ,,Pomladno prebujenje", tridejanko o „tragediji otroštva", je Frank Wedekind že leta 1891 ustvaril kot prvo pomembno delo svojega iščočega, revolucionarnega gledališkega ustvarjanja. Drzno in neprizanesljivo je igro členil v verigo kratkih epizodnih, priložnostno fragmentarnih in stiliziranih prizorov o v spolnem prebujanju razkrivajoče se trpeče zmedenosti mladostnikov. Ta proces pa v tragične razsežnosti zaostrujeta bedasto sprenevedanje ter zlagana krepost odraslih. To, prvo uprizoritev Wedekinda na slovenskem odru (prevod je skupno delo Bogdana Gjuda in Silvina Košaka) in obenem tudi prvo vizijo njegovega gledališkega iskanja, ki postaja sodobnemu teatru vse bolj zanimivo, je z ansamblom Stalnega slovenskega gledališča v Trstu in tremi slušatelji ljubljanske igralske akademije v gledališki prostor postavil režiser Zvone Šedlbauer. Na popolnoma golem odru, v katerega je scenograf Sveta Jovanovič vnesel le nekaj pomičnih pokončnih kvadrov ter s kostumografskim delom Anje Dolenčeve in glasbo Darija Božiča je Šedlbauer iskal in tudi dogradil prepričljivo stisko mladostniškega iskanja in opredeljevanja do intime in sveta jo vodil v grenko tragiko sebi zveste neizprosne mladostne misli, v tragiko, ki se izpolni v konfliktu z zlaganim in obremenjujočim vedenjem ter nasilništvom odraslih. To tragiko pa je Sedlbauer gradil s tisto neizprosno in povsem nedvoumno zavestjo generacije, ki ve tako za usodo intimnega uporništva kot tudi za valove študentskih nemirov in drugih gibanj mladostniškega revolta do reda, družbe in obstoječega sveta. Morda si je tako mogoče razložiti totalni režiserjev angažma za delo s trojico mladih slušateljev AGRFTV kot tudi z Livijem Bogatcem in Stojanom Coljo, ki sta svojega Ernesta Roebla in Haenchena Rilowa dogradila v tisto zakleto metamorfozo iz mladostniškega hrepenenja v brutalno upornost volje,,biti v svetu" na način odraslih zmagovalcev, pa s preostalim fantovskim zborom in dekliško trojko na eni strani ter — na drugi — njegovo odločnost, da s to skušnjo v igro vrže neprizivnost avtoritete in grozljivo samoljubnost odraslih kot popolnoma neproblematično stanje in zakonitost ter postavi represijo, ki je učinkovita celo v svoji karikirani breztemeljnosti. S tako vizijo je vodil Šedlbauer mladostniški usodi Moritza in Wendle skozi presenetljivo sugestivni kreaciji Aleša Valiča in Olge Kacjanove ter v izvirni, s skušnjo sodobnega teatra obogateni odrski izpovedi polnil svoj prijem, ki naj hkrati sugestivno dograjuje igralčevo vzburjanje publike v prizadet odnos kot tudi pomensko globoko zarisuje režiserjev angažma za sodobno iskanje in predstavljanje Wedekindove vloge v procesu iskanja specifično teatrskih izrazil (simultano dogajanje, simbolna Wendlina smrt...) V tem režiserjevem prizadevanju je bil Moritz Aleša Valiča enako sugestiven kot do kraja nepomagana in neiznajdljiva reva v fantovski druščini, kot do bistva razžrto bitje v iščočih dvogovorih z Melchiorjem ter v represivnem mehanizmu odraslih in v vrenju lastnih iskanj in opredeljevanj razkrojen razum, eksponiran v vsej neokretnosti in neprožnosti Moritzovega fizisa in intelekta. Olga Kacjanova je kot Wendla živela v razponu te vloge: bila je enako nepotešena v spoznavanju, grozljiva v slepo totalnem spoznanju življenja, izpraznjena in brezupno sama v doživetju spolnega akta, pa krhka, skoro prosojno bitje v neprizanesljivem razkrivanju svoje usode. Mnogo teže je svoje ogromno breme Melchiorja Gaborja nosil Zvone Agrež. Zdi se, da je ta težka, v svojem silovitem obsegu izjemno zahtevna vloga počasi spodžirala notranjo intenzivno igro, ki jo je zastavil in z njo obvladoval Melchiorja iz prvega in uvodnega prizora drugega dejanja, a ji v procesu, ki je počasi krhal Melchiorjev intelekt ni našel enako trdnega nadomestila. Z naravnanostjo, ki jo skušamo tu popisati, pa je Šedlbauer slej ko prej moral zadeti v največjo uganko Wedekindovega,,Pomladnega prebujenja" — ob sklepni prizor, ko se Melchior, bežeč iz poboljševalnice, zateče na pokopališče med Wendlin in Moritzov grob. Z nastopom mrtvega Moritza, ki Melchiorjevemu obupu v uteho ponuja smrt, pelje Šedlbauer svojo vizijo uprizoritve te neoprejemljive vabe in nevarne pasti sprva v groteksni izraz, ki pa ga z nastopom Zakrinkanega (v mnogih interpretacijah Wedekindove dramaturgije, naj bi to bil avtor sam) umakne. S svojo usmerjenostjo v prekrivanje teh prvin Wedekindovega dramaturškega reformatorstva s sodobnim gledališkim izrazom, Šedlbauer na takšno interpretacijo (ki je v kontekstu ekspresionistične razlage drame razumljiva) seveda ni mogel pristati. Z Antonom Petjetom išče v smeri cinično vsevednega posmehljivca (z vsem nastopom kaj blizu Ščuki, ki ga je odigral na tem odru), a z njim v veliki zanki te uganke ne izriše ničesar, v čemer bi lahko videli dorečeno ali pa nedorečeno vizijo. Le sklepati je — glede na iztočnico realiziranih režiserjevih iskanj v Wedekindovem ,,Pomladnem prebujenju" — mogoče, da je Zakrinkani skušal v kar se da čisti in ostri (!) misli ponuditi tisto, kar ima: razum, ki razblini prividno vsebino življenja in ponuja v zameno oprijemljivi, goli je. JERNEJ NOVAK
Report a problem to oder@slogi.si.