Gledališče za vso Slovenijo
Lojze Smasek, Večer, 9. 3. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gledališče za vso
Slovenijo
TASI
TAO
GOSTOVANJA NAJ NE BI BILA LE DODATEK,
TEMVEČ SESTAVNI DEL PROGRAMOV
Odličnemu romanu, na primer, imenitnemu koncertu, dognani gledališki predstavi... je treba poskrbeti čim večjo odmevnost, možnost prodora med najširše bralske, poslušalske, gledalske množice. Tako bo razmišljal vsak kolikor toliko zagret kulturni organizator oziroma animator. In s tem se bo strinjal vsak umetnik ter kulturnik. Le pri izbiranju konkretnih poti za uresničitev prelepe skupne misli se bodo pojavile (in se pojavljajo) opazne razlike.
Rokopis odličnega romana spremeniti v visokotiražno knjigo predlagajo eni in menijo, da je delo s tem opravljeno, pozabljajo pa na dejstvo, da utegne knjiga zaradi slabe reklame, zaradi neustreznega obravnavanja v knjigarni (se ne znajde v izložbi, sameva na zakotni polici...), zaradi neprisotnosti ali premajhne prisotnosti v knjižnicah (ni denarja itd.) obležati v skladišču in ne more prodreti tja, kamor si vsi tako želimo, da bi prodrla - med množice, da bi široko odjeknila in vplivala na javnost (kulturo širila, nekulturo krčila).
Podobna situacija se pojavlja na vseh področjih kulturnega, umetniškega snovanja, povsod poznamo končne cilje, poti do njih pa so marsikdaj velike neznanke. Slovensko gledališče, na primer, kot organizacijski sistem je tak nerešen problem. Vedno pogosteje je slišati misli, da je neodgovorno, če posamezna gledališča zaigrajo svojih pet, šest, sedem, recimo osem letnih uprizoritev le za svoje abonmaje, nekaj izven predstav in tu in tam kakšno gostovanje, ko pa bi morala z njimi vendar pokriti ves slovenski kulturni prostor.
Pokrivanje celotnega slovenskega kulturnega prostora, torej tudi zamejskega, je cilj, glede katerega se ne razhajamo. Kako pa to doseči - tu ima vsakdo svoj lasten recept. Nekateri zahtevajo več gostovanj, drugi več uprizoritev, tretji drugačno organizacijo slovenskega gledališkega udejstvovanja.
Trenutna situacija je naslednja, da v krajih, kjer delajo posamezna gledališča, tamkajšnje občinstvo vidi skoraj izključno samo domače odrske stvaritve, ozaljšane z redkimi gostovanjskimi dodatki. V krajih brez gledališč (le nekaterih, večjih med njimi) pa je to ali ono gledališče bolj ali manj stalen gost. Da bi vsa slovenska gledališča popolnoma izigrala svoje uprizoritve, da bi namesto deset, petnajst predstav, poznali petdeset, sto in morda še več ponovitev, da bi bilo vloženo delo res temeljito izkoriščeno - do tega je še daleč.
Resnična prisotnost vseh gledališč v vseh okoljih je izvedljiva, seveda samo s popolnoma drugačno organizacijo gledališč, kot pa jo poznamo danes. Le v primeru, da bi vsako gledališče pripravilo samo eno edino uprizoritev in potem z njo nastopalo najprej pred domačim občinstvom, potem pa še pred vsemi drugimi, bi lahko uresničili pravi enotni slovenski gledališki prostor. In ker vemo, da je kaj takega neizvedljivo v naši gledališki klimi, saj bi potem ne potrebovali stalnih, večnih ansamblov, pač pa bi se ti ustvarjali sproti za vsako posamezno produkcijo, se moramo zadovoljiti s skromnejšimi mislimi.
Najprej s skupnim vseslovenskim repertoarnim načrtovanjem, upoštevajočim vedno bolj razširjene možnosti gostovanj, da si ne bi s ponavljanjem istih del onemogočili poti k širokemu občinstvu, ki ga ne zanimajo odtenki uprizarjalskih razlik pri večtirnih postavitvah istega dela. Potem s premišljenim koledarjem premier, da ne bi prišlo do nesmiselnih prekrivanj. Nato pa še s takšnim odnosom do gostovanj, da bi vsa slovenska gledališča te selitve izgradila kot trden sestavni del in ne le kot dodatek svojih delovnih programov. Seveda ni nujno vedno samo gostovanje gledališča, marsikdaj je gostovanje gledalca smiselnejše. Bistveno je širjenje gledališkega vpliva, nujna je prisotnost dejavnosti ljubljanske drame v zavesti ne samo ljubljanskega občinstva, temveč vse Slovenije. In ta nujnost ni prihranjena samo za pravkar omenjeno gledališče, temveč za vse slovenske odre, poklicne in nepoklicne, s te in one strani državne meje, samo da so njihove stvaritve dobre, vredne širše pozornosti slovenske kulturne javnosti.
Odrske luči
LOJZE SMASEK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Gostovanja Refleksija in publicistika
- People
- Lojze Smasek
- Archival material identifier
- 1976-03-01-10_799-12