Ej, življenje!
Aleš Berger, Dnevnik, 17. 3. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
NARODNO POZORIŠTE IZ SARAJEVA
»EJ, ŽIVLJENJE!«
Josip Pejaković je monodramo ,,Ej, življenje" napisal in povedal kot pripoved bosanskega kmeta o njegovih bridkostih: o otroštvu brez očeta, o trdem ubadanju z zemljo, predvsem pa o odrekanju v korist mlajšega brata, ki mu je pripovedovalec s svojim garanjem omogočal šolanje v velikem mestu. O plemenitem odrekanju, ki je doseglo vrh v tem, da je pripovedovalec prevzel nase krivdo za uboj, ki ga je bil zagrešil njegov brat, in namesto njega tudi odsedal v zaporu, in hkrati o odrekanju, ki se je izkazalo kot jalovo in nesmiselno, saj je izšolani in pomeščanjeni brat medtem, ko je nedolžni krivec prestajal kazen, poprodal domačijo, zemljo in živali, betežno mater pa naselil v domu za ostarele.
Približno takšna usoda se izlušči iz monodrame Josipa Pejakovića, iz pripovedovalčevega dovolj svobodnega asociiranja preteklosti. A to najbridkejšo, najbolj nepreklicno vsebino pripovedovalčevega življenja kar naprej prekrivajo, rahljajo, tudi katalizirajo vedrejši, sproščujoči toni, razširjajo pa jo odmiki večjega obsega, v katerih pripovedovalec podoživlja druge usode, zlasti zgodbo svojega sojetnika. Živahnost pripovedi zaradi tega ne trpi, rahlja pa se – kadar pripovedovalec, po logiki vživljanja v pripovedovano, sprejema tegobe in radosti drugih za svoje intenzivnost, s katero, se spominja svoje usode.
Josip Pejaković je življenje svoje brezimne postave sestavljal z besedami, ki so bile večidel skopo odmerjene, včasih kar proti njegovi volji trgane iz notranjosti, z grčavimi, nerodnimi besedami, kot se oblikujejo v trdem, redkokdaj do kraja izrečenem jeziku vaškega neizobraženca (a ne tudi nespametneža), kdaj pa kdaj, v vedrejših trenutkih njegovega spominjanja, pa so se mu evforično razvezale, se prehitevale, dokler se slednjič niso zadušile v smehu ali pa pogosteje v bridkosti, ki pozna le molk. Te besede je Pejaković izgovarjal s trdimi soglasniki in zamolk limi vokali, robato in eksplozivno, pri čemer pa se mu je znal glas zniansirati v mnoga razpoloženjska občutja. Ob pomoči kožuha, kučme in škornjev se je tako risala pred nas rustikalna postava, ki je – z večidel navznoter obrnjenimi, ne v pojasnjevanje zlorabljanimi gibi – odslikavala in že sama ustvarjala pristnost nekega polciviliziranega sveta, njegove pameti in občutljivosti.
To pamet in občutljivost je Josip Pejaković – v novogoriški predstavi uprizoril na ozkem robu med bridkostjo in šaljivostjo: čeprav se je marsikatera trpkost, ki jo je izrekel pripovedovalčev neobteseni jezik, med občinstvom ujela kot nehotena šaljivost prismuka, kot robatost posebneža iz drugega sveta, je izvajalcu uspelo, da je obstal v zarisu svoje postave: v tragiki, ki jo vedrina marsikdaj presega, ne pa ukinja. Začetni in sklepni trenutki monodrame, ko je pripovedovalec z zapetimi stihi in ob pomoči brenkala oživel in potlej umiril spomine na svoje življenje, so učinkovito zaokrožili izpovedno usmerjenost predstave: krčevito, bridko in besno so, vsemu navkljub, pritrjevali temu življenju.
ALEŠ BERGER
Josip Pejaković, igralec Narodnega pozorišta iz Sarajeva, v monodrami ,,Ej, življenje!", ki jo je na goriškem srečanju malih odrov povedal že dvestoenajstič, potem ko je zanjo prejel nekaj republiških in zveznih priznanj in jo posnel tudi za radio, televizijo in gramofonsko ploščo.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče
- Archival material identifier
- 1976-03-11-20_799-11