Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Obetajo se jim boljši časi

Zdenka Lovec, Primorske novice, 19. 3. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Obetajo se jim boljši časi Razgovor z direktorjem Sergijem Pelhanom in umetniškim vodjem Janezom Povšetom o delu, načrtih in obetih v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici Težave in delo naših gledaliških hiš približno poznamo. O tem je bilo v teh polpreteklih dneh posebno veliko govora v Novi Gorici, kjer so se srečevali Talijini služabniki iz raznih krajev Slovenije in Jugoslavije na vsakoletnem Goriškem srečanju malih odrov. Letos je bilo to srečanje jubilejno, to je peto, v jubilejnem letu dvajset let starega goriškega gledališča. Torej vzrok več, da pogledamo, kako živijo in ustvarjajo, se trudijo, načrtujejo in upajo v tisti polovici življenja, ki ni oder. Direktor (po poklicu sociolog) Sergij Pelhan opravlja uradno to funkcijo leto dni, prej je bil tajnik novogoriške kulturne skupnosti. Čeprav ste v teatru pravzaprav nov človek, vam kultura ni tuja. Razlika je morda v tem, da ste prej vedeli, kako je teoretično opredeljena vloga in mesto gledališča, zdaj pa konkretno čutite, kakšna je realnost. Ali poskušate v čem spremeniti koncept, način dela, pogoje? Z usmeritvijo našega gledališča se strinjam in do tvorcev njegovega koncepta in repertoarne politike čutim veliko spoštovanje. Predvsem odobravam osnovno usmeritev h gledalcu, kar se mi zdi bistveno, in to brez klanjanja slabemu in nerazvitemu množičnemu okusu. Toda igralski ansambel je izredno maloštevilen (9) in 200 predstav na leto prav gotovo pomeni preveliko breme. To je tista točka, ki jo bo treba spremeniti. Razen bremena za ljudi je to tudi velik finančni izdatek. Mislim, da bi morali število predstav v prihodnji sezoni skrčiti na 180, normativ za tak ansambel je že tako 130 do 140. Zdaj imamo 7 premier, potem bi imeli 6 lastnih, sicer pa bi pokrili vrzel z gostovanji tržaškega in mestnega ljubljanskega ter mladinskega gledališča. Razen tega bi za razbremenitev našega ansambla uprizarjali tudi več komornih predstav, dela za manjše odre z manjšo zasedbo. To sodelovanje se mi zdi potrebno tudi zato, da bodo lahko gledalci širšega slovenskega prostora videli dobre predstave vseh slovenskih gledališč. Tudi to je ena plat vzajemnosti. Omenili ste število predstav, vzajemnost, gostovanja. Kje imate največ predstav, kdo so vaši gledalci? Prave gledališke hiše tudi še nimate, komorna dvorana v Novi Gorici in stara v Solkanu so še vedno le zasilne rešitve. Veliko predstav imamo seveda doma, v novogoriški občini. Potem so tu še drugi primorski kraji, zadnji dve leti pa precej igramo tudi izven tega prostora. Največ na Gorenjskem. Kdo so gledalci? Mislim, da vsi ljubitelji gledališča v krajih, ki jih redno obiskujemo. V lanski sezoni smo imeli 47.000 obiskovalcev. Imamo 10 abonmajev, 8 v Novi Gorici, 1 v Tolminu in 1 v Desklah. V glavnem so to sindikalni abonmaji. Mnenja smo, da bi jih moralo biti še več. Pogovarjamo se tudi o mladinskem in o predstavah za podeželje z manjšo zasedbo. Prostor je naš velik problem. Pogoji za delo so tako še težji. Letos bomo uredili solkansko dvorano, centralno kurjavo in zunanjost stavbe. V bodočem kulturnem centru v Novi Gorici naj bi dobili novo dvorano z vsemi potrebnimi pritiklinami. To je sicer daljnosežnejši načrt, bližja je gradnja večnamenske dvorane gledališče, kino, koncerti - za salonom Mebla. Začeli naj bi prihodnje leto. V daljši perspektivi desetih let bi bil tako naš življenjski prostor rešen. K reševanju naših problemov sodijo tudi stanovanja, praktično imamo rešeno samo za enega igralca, nove pa je sploh težko dobiti, če jim ne nudimo boljših pogojev, kot jih imajo lahko drugje. Za naš obseg dela bi morali imeti 9 igralcev in 6 igralk. Trenutno za to ni finančnih možnosti. In tako sva pri denarju. Da ne bova obujala starih in žal še veljavnih žalostink o slabih dohodkih in finančnih zagatah, poglejva raje v svetlejšo bodočnost. Si obetate od novega načina financiranja in vzajemnosti boljše čase? Vsekakor. Predlog se mi zdi dober. Do zdaj je viselo vse breme na računu novogoriške kulturne skupnosti in zato smo se odpovedali lepim milijonom na račun naših osebnih dohodkov. Že tako smo sklenili, da bomo s takim načinom nehali, kajti tega ne morejo od nas pričakovati v nedogled. Zato smo tudi imeli toliko gostovanj. Način sofinanciranja nam pomeni tudi moralno priznanje, da smo tu, v tem slovenskem prostoru, priznani in potrebni. Seveda pa nam vzajemnost nudi tudi boljše materialne pogoje, saj bo kulturna skupnost Slovenije krila polovico naših potreb. Tudi druge rešitve so še, ki jih do zdaj nismo bili deležni. Prednost je tudi v tem, da bodo morali biti zdaj za vsa gledališča enaki kriteriji. Zdaj pa še vprašanje s pozicij tistih, h katerim ste hodili v goste: vse kulturne skupnosti odvajajo precej sredstev za vzajemnost, ali z drugimi besedami za kulturne ustanove širšega pomena. Zato pa bi rade od njih tudi kaj več imele. Toda denarja za gostovanja bo letos manj. Ali bodo gostovanja zaradi vzajemnosti cenejša? Stroški bi se gotovo morali zmanjšati in gostovanja občutno poceniti. Zdaj ne bi več plačevali del stroškov predstave, ampak potne in prevozne stroške, dnevnice. Če ne bo tako, najbrž ne bomo gostovali. Sicer mislim, da je glavni namen vzajemnosti prav to, da bo čim več ljudi videlo čim več dobrih predstav in da bodo lahko izbirali. Tako naj bi bilo. Kako bo v resnici, bomo še videli. Kot umetniški vodja bi tovariš Povše, prosim, povedali, s kakšnim dramaturškim konceptom ste prišli v goriško gledališče in kako ste ga lahko uresničili? V tem dobrem letu dni dela v PDG sem spoznal, da živi gledališče v takih pogojih, da je nujno, da s svojim delom izraža specifiko ambienta, iz katerega je pognalo korenine. Dve stvari pa sta, kako si to človek predstavlja in kakšne možnosti in nemožnosti ima, da to tudi realizira. Dramaturške ambicije so stvar zase v tako majhnem in preobremenjenem ansamblu. Zlasti napor na gostovanja in ne vedno najprimernejši odri so gotovo zavora za idealna repertoarska razmišljanja in rešitve. Eno leto ni predolga in ne prekratka doba, da se dodobra srečaš z realnostjo, pravi čas, da stvari dozorijo. Koncept, ki ga je imelo gledališče prej, je ostal v načelni usmeritvi isti, skušam pa mu dati osebni pečat. Naš repertoar je zrastel iz ambienta, za dobro predstavo štejemo tisto, ki ni izzvenela v prazno pred tukajšnjim občinstvom. Izkušnja nas uči, da je mogoče narediti sintezo dobre in odzivne predstave za širok krog gledalcev in da ni treba iskati kontakta samo s poznavalci. Kot mlad dramaturg se gotovo niste zadovoljili samo z nadaljevanjem zastavljenega koncepta. Kateri je naslednji korak? V tej fazi je PDG prodrlo v slovenski gledališki prostor. Če hočemo napredovati, moramo biti realni in zmanjšati število predstav ter dati poudarek kvaliteti. Večno ne moremo ostati mlado, potujoče gledališče, pa tudi požrtvovalnost ansambla ima svoje meje. Možnosti še niso idealne, vendar moramo začeti. Pogovor smo končali, kajti toliko opravka je bilo okrog predstav v okviru Goriških srečanj malih odrov. O tem več prihodnjič, ko se bodo prireditve že prevesile v drugo polovico. ZDENKA LOVEC Dramaturg PDG Janez Povše (levo) in direktor PDG Nova Gorica Sergij Peljhan. SRECAR MALIN 2000

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1976-03-11-20_799-5
Report a problem to oder@slogi.si.