Virtualno gibalna distopija generacije Z

Leta 1972 je Roland Petit na južni obali Francije ustanovil sodobno plesno kompanijo Ballet national de Marseille. Prva produkcija z naslovom Pink Floyd Ballet je na odru združila psihedelično glasbeno skupino Pink Floyd in formalistično baletno disciplino, ki je redefinirala strukturo gibanja na že obstoječe glasbene komade v razširjeni, glasbeno sintetični in eksperimentalno dramatični naključnosti prepoznavnega zvoka skupine. Plesalci so gibanje reprezentirali skozi drzne in ostre sinhronizirane sekvence ter nasilne geste in uporabljali značilnosti giba s podtonom vojne estetike.

Koreografska forma vstaje, individualne ali kolektivne, je že v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja začrtala pot, po kateri bo skoraj petdeset let kasneje stopal leta 2013 ustanovljeni umetniški kolektiv (LA)HORDE, ki je vodenje baleta prevzel leta 2019. Ustanovitelji kolektiva so multidisciplinarni umetniki Marine Brutti, Jonathan Debrouwer in Arthur Harel. Pri delu, ki se je v njihovem sedmem letu delovanja reformiralo s prelomno predstavo Room With a View (2020), raziskujejo motive skupnosti na marginah mainstream kulture, odpirajo politične ekstenzije v plesni poetiki, uporabljajo že obstoječe vsebinske in vizualne materiale skozi logiko ponovne reprezentacije in uprizarjanja, raziskujejo novo performativno naselitev v konvencionalnih in nekonvencionalnih uprizoritvenih prostorih ter vključujejo surovo organizacijo zaodrske estetike. Koreografsko hipersenzibilnost ustvarjajo kolektivno, skupaj s sodelujočimi plesalci ali plesnimi mojstri kompanije, raziskujejo pojav avatarjev skozi eksplozivno kakofonijo giba, ki vključuje poetike onkraj formalističnega baleta (prepoznamo lahko elemente uličnih plesnih tehnik, hiphopa, rave kulture, panka, voguinga, sodobnega plesa iz različnih obdobji) in v ospredje postavljajo paradoksalni odnos med virtualno podobo fizičnega telesa in mesenostjo živega telesa v gibanju. S telesom delajo transparentno in prostor odmerjajo naravnim procesom ter odzivom telesa (potenje, utrujenost, slinjenje, jok, nespretnost, bolečina …), s katerimi vsakodnevno živimo in jih včasih namerno zakrivamo. V pogovoru s plesalcem Pierpaolom Cosentinom, ki sem ga naključno ujela po uprizoritvi, sva odprla bistveno vprašanje: »Kako telo postane podoba v sliki in gibanju ali aktivnem mirovanju, kot nosilec vsebine, ki ne pripoveduje, ampak deluje kot ekran, poln kulturnega spomina, hipnih podob in aktualnih svetovnih dogodkov?«

Kako telo postane podoba v sliki in gibanju ali aktivnem mirovanju kot nosilec vsebine, ki ne pripoveduje, ampak deluje kot ekran, poln kulturnega spomina, hipnih podob in aktualnih svetovnih dogodkov?

Telo ni samo objekt, ampak osnovna bivanjska komponenta, ki se preoblikuje in materialnost naredi neizogibno. Kot je Walter Benjamin pisal o podobi, ki se reproducira in začne bivati neodvisno od izvornega konteksta v tehnični reprodukciji skozi umetnost, plesni kolektiv odnose med simboli, družbo, mediji in razmerje do deljene realnosti prikazuje skozi logiko simulakra (po Jeanu Baudrillardu). V uprizoritvenem prostoru spremljamo virtuozne kopije, ki nikoli niso imele svojega originala ali pa ga nimajo več, ker je kopija že izrinila svoj lastni original.

Uprizoritev Après moi, le déluge v Teatru Argentina sredi Rima, v sklopu sodobnega festivala Romaeuropa Festival, ko je v zraku še bilo čutiti pozno poletje, v podzavesti nosi vse to. Ples uveljavlja skozi drzen vokabular generacije Z (tej pripadajo skoraj vsi plesalci in z drugimi umetniki, na primer z glasbenikom Pierrom Aviatom in dramaturškim sodelavcem, postapokaliptičnim pisateljem Alainom Damasiem, ustvarjajo plodno medgeneracijsko sodelovanje, ki generacijske razlike ne poantira, ampak jo neslišno vključuje kot dodatno vrednost spoja barvitih znanj, pridobljenih v različnih časovnih in življenjskih obdobjih, kar se bere tudi v inovativnosti spajanja že obstoječih citatov ali motivov); scenografsko odpira portal v vzporedne svetove, ki nenehno in namerno mejijo med našo resničnostjo in zabrisano, virtualno fiktivno resničnostjo; giblje se med dvema dimenzijama, ki jih z uporabo družbenih medijev in svetovnega spleta tako ali tako vsakodnevno soustvarjamo tudi v družbi ter popolnoma potopljeni vanje, na različne načine, v različnih stopnjah, znotraj njih zares živimo.

Postinternetna in doomsday estetika se prevajata v protitok času, v gib, ki biva znotraj katastrofe in hkrati napoveduje še večjo katastrofo, ponuja zatišje pred erozijo, soočanje monstruoznih figur v kolektivni pripovedi … Vse to plesalci »odplešejo« skozi geste popolne predaje. Kolektivno introspekcijo podajajo v dramaturško reverzibilni logiki, po kakršni je na primer zasnovan tudi provokativni film Nepovratno francoskega režiserja Gasparja Noéja, in jo popeljejo do transformacij skozi apokaliptični svet, v katerem bivajo mlada telesa, polna zanosa po življenju, ki se zaradi teže svetovnih trenj krhajo. Skozi pogled kamere in montaže preigravajo konec uprizoritve, poklon zlomljenih teles, ki se nato hitro transformira nazaj v preigravanje fantazmagoričnih fresk. Plesni prizori so reprezentacija videoposnetkov z vojnih območij, ki so dostopni na spletu, posnetkov političnih govorov, protestov in zabeleženega policijskega nasilja. Telesa pred našim fizičnim pogledom »rejvajo« in se brezskrbno zabavajo, skozi pogled kamere pa plesalci prikazujejo mučenja, waterboarding, posilstva, vojaško nasilje … Vse to se dogaja na fizični meji med dvignjeno talno ploščo, ki ločuje svetove. Zgornji del je rezerviran za neodvisno evropsko žuranje v klubih zapuščenih tovarn, spodaj kamera odkriva temačne zgodbe talcev, katerih grozljiva usoda je poleg mučenja razstavljena vsem na očeh, na spletu, kot čisto razčlovečenje na vseh ravneh bivanja. Plesalci preigravajo vloge žvižgačev, hekerjev, političnih ujetnikov, političnih pošasti, ustvarjajo fiktivne situacije, zgrajene iz gradnikov situacij v realnosti, bodisi virtualno ali fizično, in transparentno odpirajo probleme sodobne civilizacije.

Po uprizoritvi, na poti na pozno večerjo v lokalni Testaccio, sta se mi med pogovorom s francosko kolegico v spomin vračali podobi dveh uprizoritev v zasnovi in režiji multidisciplinarnega umetnika Jana Krmelja, ki sta mi vsebinsko in formalno ostali v telesu in mislih podobno kot Après moi, le déluge. Nafta (Mini teater) in Država (Zavod Maska in Cankarjev dom), performativna mozaika, ki združujeta postopke predavanja, dokumentarnega gledališča in inovativne zvočne instalacije, sta večplastni manifest, ki z uporabo kamere in logike montaže gradita – prav tako kot kolektiv (LA)HORDE – utopijo sodobnega časa s subjektivnim pogledom na algoritem nadzora, pri čemer ne iščeta alternativ, temveč tehnike nadzora vpletata v uprizoritveno poetiko na način rituala.

Vizualno prepletanje mnoštva realnosti je postopek, ki me vedno bolj privlači v produkcijah vizualne in uprizoritvene umetnosti (morda se mestoma to udejanji tudi v glasbeni umetnosti), saj mi ta pogled omogoča, da lahko kot gledalka hkrati zaobjamem večnivojsko dojemanje sveta, v katerem živim. Lahko prehajam iz ene in druge realnosti ter razumem kompleksnosti nebinarnega sveta, medtem ko sem vsakodnevno obdana z medijsko poplavo vsebin in formalističnih postopkov, ki me vodijo ali morda celo silijo v binarne odločitve. Binarnost se manifestira v boju med dobrim in zlim, za katerega sem prepričana, da nikakor ni tako preprost, kot se v družbenem redu na videz zdi. Ponavljanje nelinearnosti zgodovine mi dokazuje ravno nasprotno. Doživljanje tovrstnih uprizoritev je osvobajajoče, saj me metaforično umeščajo na zemljevid sveta z zavedanjem vrnitve h kolektivnosti in prebujajo potrebo po redefiniciji odnosov, da bi tako okrepljeni in povezani bili sposobni aktivnih sprememb in, vsaj delno, tok zgodovine obrniti na znosnejšo raven.