Umetnost zunaj družbenega reda

Na odru SNG Maribor so 16. oktobra v koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu drugič v zgodovini te ustanove uprizorili Wagnerjevo delo, tokrat opero Tannhäuser. Kot mnoge Wagnerjeve opere in glasbene drame tudi Tannhäuser vsebuje nevarnost, da ga na površju beremo kot preprosto zgodbo o konfliktu dveh nasprotujočih si človeških nagnjenj: čutnosti in duhovnosti, hedonizma in reda, ne nazadnje greha in vere. Takšna interpretacija zgodbo zvede na moralni spopad, ki se razreši z zmago krščanske duhovnosti. Toda že Wagner je v Sporočilu prijateljem (1851) opozoril na zgrešenost takšnega razumevanja. Režiser Frank Van Laecke, ki je svojo postavitev Tannhäuserja prvič premierno predstavil maja letos v Zagrebu, se je tej pasti spretno izognil.

Tannhäuser je v pričujoči režiji predstavljen kot skladatelj, čigar umetnost vedno znova trči ob pričakovanja in zahteve okolja, v katerem deluje. Namesto nasprotja med duhovnim in čutnim je kot osrednje gibalo drame prepričljivo izpostavljeno nasprotje med umetnikovimi ustvarjalnimi težnjami in družbenim redom. Preobrat v režiji je nakazan že pred začetkom glasbe: na odru nas je pričakal skuštran in bos Tannhäuser v napol odpeti srajci, ki je nemo brskal po svojih razmetanih partiturah. Naposled si nadene slušalke in si preko telefona predvaja slavno uverturo, ob kateri zagnano dirigira in celo komponira, kot da bi glasba nastajala v resničnem času. Orgiastični balet iz pariške verzije opere je tako upravičeno nadomeščen z obratom v Tannhäuserjevo notranjost ustvarjalnih vzgibov. Prav ti notranji vzgibi pa so tisti, ki ga vedno znova postavijo v navzkrižje z družbenimi pričakovanji in zahtevami. Njegovi spevi ne ustrezajo niti Venerinim zahtevam po hvalnicah niti zahtevam s kravatami opremljenega wartburškega plemstva po zadržani, vzvišeni glasbi. Različne zahteve družbenih institucij, v katerih se Tannhäuser znajde, režija skrbno poudari tudi z odrskimi dejanji. Pred vrnitvijo v Wartburg mora Tannhäuser zakriti svoj odsev v ogledalu in se podrediti dvorni skupnosti, ki ji poveljuje grof z vozička. Pred romanjem v Rim pa mu Elizabeth prekrije oči s prevezo; odrešitev zahteva odpoved lastnemu pogledu in podreditev poti, ki jo določa krščanska skupnost.

Laeckejeva režija ob koncu opere prav tako ne prikaže zmage krščanstva nad čutnim oziroma družbenega reda nad hedonizmom. Wolfram, ki skozi celotno opero pooseblja predanost wartburškim zakonom, si na koncu zakrije oči s prevezo in torej ostane izvzet iz odrešitve, medtem ko si romarji preveze naposled snamejo. Tannhäuser pa se njihovemu zboru ne pridruži, temveč si znova nadene slušalke z začetka opere. Njegova odrešitev ostaja zunaj vsakega družbenega reda. Te ne more najti niti pri Veneri niti v dvoranah Wartburga in niti pri papežu. Odrešitev je za Tannhäuserja le v umetnosti.

Nekoliko več bi si lahko obetali predvsem od izrazito minimalistične postavitve tretjega dejanja, ki so jo sestavljali le osamljen naslonjač in reflektorji. Takšna odrska rešitev je dramsko dogajanje skrčila na skorajda točkovno izmenjevanje pevskih nastopov. Prav tako je režija hitro opustila aluzije na Venerino nosečnost, ne da bi jih pozneje kakor koli razvila.

Velik vtis so naredili tudi pevci, na prvem mestu Eric Laporte v zahtevni naslovni vlogi in Sabina Cvilak kot Elizabeth. Laporte je v vlogi Tannhäuserja, ki se giblje od kitičnih spevov do prekomponiranih monologov, ohranil ter zelo učinkovito izrabil vso žanrsko in stilno raznolikost. Tannhäuserjeve pesmi je odpel z izjemno jasnostjo in s prefinjenim obvladovanjem dinamike v vseh registrih, obenem pa je glasbi znal vdihniti neverjetno dramsko moč. To je še posebej prišlo do izraza v tretjem dejanju, med Tannhäuserjevim pričevanjem o romanju v Rim.

Tannhäuser je v pričujoči režiji predstavljen kot skladatelj, čigar umetnost vedno znova trči ob pričakovanja in zahteve okolja, v katerem deluje.

Sabina Cvilak je prav tako navdušila s svojim prodornim glasom in prepričljivo interpretacijo. Arijo Dich, teure Halle je oživila s svetlim glasom, v glasbenih vrhuncih pa se je z lahkoto prebila skozi celotni orkester. Ponovno moram izpostaviti tretje dejanje, kjer je svojo poslednjo molitev izvedla z neverjetno nežnostjo in subtilnostjo, ki sta ji omogočali dramatične gradacije. Simfonični orkester SNG Maribor subtilnosti pevske izvedbe žal ni vselej sledil in jo je pri najtišjih delih nekoliko preglasil.

V tretjem dejanju je zablestel tudi Ljubomir Puškarić kot Wolfram, predvsem v ariji Pesem večernici. Ganljivo interpretacijo je dopolnila režijska odločitev, v kateri Wolfram po koncu točke izvleče pištolo, s katero želi storiti samomor. Jelena Kordić je kot Venera sicer obvladala zahtevne glasbene vrhunce, nekoliko širši vibrato pa je v dramskih monologih zmanjšal prepričljivost njene interpretacije.

Orkester SNG Maribor se je pod taktirko Simona Krečiča dobro spopadel z zahtevami partiture. Že v uverturi je s premišljenimi spremembami tempa in artikulacije učinkovito poudaril kontrast med Venerino senzualno glasbo in slovesnim zborom romarjev, ki ga je vzdrževal do konca. Skozi opero pa so nasploh prevladovali nekoliko počasnejši tempi, ki so posameznim točkam sicer dali več izrazne jasnosti, vendar so hkrati upočasnili dramsko dogajanje in zmanjševali napetost. To je bilo še posebej opazno v pesniškem tekmovanju drugega dejanja, kjer je počasnejši tempo še toliko bolj poudaril njegov točkovni značaj posameznih nastopov. Nasprotno je bil Zbor romarjev učinkovito oblikovan s postopnim prostorskim približevanjem in naraščanjem glasnosti, kar je koncu opere znatno povečalo dramatični učinek. Skupinske točke so bile, z izjemo nekoliko medlega in nepoenotenega zaključka prvega dejanja, jasne in mogočne.

Kljub nekoliko manj prepričljivim režijskim rešitvam v tretjem dejanju in občasni izgubi dramske napetosti lahko zagotovo rečemo, da je bila mariborska uprizoritev Tannhäuserja zelo dobrodošel prispevek k slovenskim izvedbam Wagnerjevih del. Režija Franka Van Laeckeja se je s premikom težišča izognila poenostavljenemu moralističnemu branju opere, izvrstni pevski nastopi pa so celoto le še dodatno utrdili.