Ugled je naložba, ne strošek

Kaj je beneškemu meščanstvu v 18. stoletju pomenilo letovanje? Carlo Goldoni je v Letoviški trilogiji – sestavljajo jo komedije Odhod v letovišče, Kaj se je zgodilo v letovišču in Vrnitev iz letovišča – dosledno in humorno popisal fenomen počitnikovanja, ob katerem so se meščani verjetno utrudili in namučili bolj kot ves preostanek leta: čas počitnic je očitno pomenil garanje za vtis, razkazovanje in utrjevanje (ali izboljševanje) družbenega statusa, za katerim so se skrivali previsoki odhodki, finančne težave in hoja po robu bankrota. Zgodovinska predhodnica računice girl math, ki je bila v Goldonijevem času nedvomnega patriarhata dolžnost moške glave družine, je vizionarska: če zagonim ves svoj denar z namenom, da pripadam svojemu razredu in za povrh ustvarjam vtis, da sem znotraj tega razreda crème de la crème, pravzaprav služim. Ali kot reče Leonardo, eden od osrednjih letoviščarjev: ugled je naložba, ne strošek.

Premisa se iz uprizoritve izlušči že po nekaj replikah: soseda, mračnjaški Leonardo (Jure Henigman) in večno omahljivi Filippo (Branko Šturbej), pakirata sebe in svoje gospodinjstvo v letovišče, a s ciljem, da sta spakirana bolj spektakularno kot drugi. S postopnim zbiranjem vseh vpetih v dogodek dopustovanja postane razvidno, da je kovčkov, hrane in psov čim več, medosebnih odnosov pa zelo malo. Priprava na odhod v letovišče v celoti poteka na rampi; režiser in scenograf Diego de Brea na praznem odru s projekcijo romantičnega sinjega neba s puhastimi oblaki v ozadju (oblikovalec videa in zvočne podobe Igor Potočnik) vse igralce postavi enega ob drugega, v statičen položaj, kjer se osmišljanje karakterjev dogaja v mikrogestah in jezikovnih registrih, ki se staknejo predvsem v pohitrenem, a natančno artikuliranem dialogu (lektor Arko). Med temi so bolj intrigantne igralske interpretacije Mine Švajger, ki v uprizoritvi sicer spretno krmari med sključeno, anemično spletično Brigido in ekstravagantno bogato vdovo Sabino, Eve Jesenovec v vlogi vedno znova naivno razočarane in na stran potisnjene Leonardove sestre Vittorie ter Saše Tabakovića kot izmikajočega se Ferdinanda (z duhovitim oznanjanjem svoje prisotnosti). Nekaj večplastnosti svoji vlogi Giacinte pridoda še Saša Pavlin Stošić, preostali počitnikarji pa kljub dobremu obvladovanju furijastega, živčnega izmenjevanja replik ostajajo nekoliko nedefinirani in v drugem planu: Boris Mihalj kot komorni strežaj Paolo, Jure Šimonka kot Giacintin občudovalec Guglielmo, Valter Dragan kot Fulgenzio in Maks Dakskobler kot Cecco.

Prvi del uprizoritve je zagotovo najbolj zanimiv in natančno izpeljan: v neskladju stilizirane pasivnosti telesnega in burnosti verbalnega je nekaj nenavadno intrigantnega in dramaturško točnega (dramaturginja Diana Koloini, asistentka dramaturginje Nika Šoštarič). Slikovita, lična kostumografska zasnova retro obmorskega videza s sodobnim nadihom (kostumograf Blagoj Micevski) in glasbena spremljava, ki mestoma spominja na spremljavo nemih filmov (avtor glasbe Jože Šalej), sta atmosfersko dovolj močna avdiovizualna podlaga, da celota učinkuje koherentno, privlačno in v svojem kontrastu tudi aktualno. Ukalupljenost v meščanski normativ bajnega letovanja omejuje telo, zaletav diskurz pa je tisti, ki kljub oporečnosti s pritlehnimi skrbmi, kot je denar, razkrije nekaj zelo današnjega: neomajno potrebo po reprezentaciji lastne vrednosti v umetno nastavljenih kriterijih, ki jih definira naša okolica. Uprizoritev tu uspešno pokaže puhlost pehanja za potrditvijo drugih, ki je pod pezo zelene zavisti ravno tako pomensko prazna.

Ukalupljenost v meščanski normativ bajnega letovanja omejuje telo, zaletav diskurz pa je tisti, ki kljub oporečnosti s pritlehnimi skrbmi, kot je denar, razkrije nekaj zelo današnjega: neomajno potrebo po reprezentaciji lastne vrednosti v umetno nastavljenih kriterijih, ki jih definira naša okolica.

Kaj točno se po odhodu na dopust zgodi uprizoritvi, ni čisto jasno: uprizoritveno besedilo, ki so ga po priredbi Erika Vossa (prevod Mojca Kranjc) pripravili ustvarjalci uprizoritve, je glede na priredbo resda zelo kompaktno, a zdi se, da v kleščenju besedilne predloge umanjkajo tudi njena misel, karakterizacija in navsezadnje končna poanta. Fokus predstave se postopoma, a skoraj popolnoma razprši, uprizoritev pa stavi na nekaj duhovitih domislic (plovba s čolnom ali (dobesedno) vlečenje Giacinte h Guglielmu) in na nepotrebno podčrtavanje atributov ženskega telesa. Dogajanje daje vtis nemotiviranosti, razpuščenosti in mestoma arbitrarnosti: osebe begajo po odru in se zapenjajo v kratke dialoge, ki pa – morda v okleščenju besedila, morda pa v premalo dosledni režijski izpeljavi – ne prinašajo dovolj informacij o čustvenem stanju in/ali notranji napetosti oseb, ki s tem ostajajo neizrisane. Osrednji Giacintin konflikt, ki roko obljubi Leonardu in zaradi družbenih konvencij ne želi prekiniti zaroke ter se poročiti z Guglielmom, je sicer razumljiv, a premalo osmišljen, da bi do izraza prišla vsa širina te neizbežne pozicije mlade meščanske ženske v 18. stoletju, ki je s svojo poroko marsikdaj reševala svojo družino pred ravno tistim bankrotom, ki je bil posledica raznih počitnikovanj (uprizoritev sicer nima nikakršnih opaznih intenc, da bi premišljevala ali problematizirala položaj ženskih likov).

Vzdušje je vedno bolj zagrenjeno, letovanje ne daje želenih rezultatov in nazadnje na horizontu ni letoviščarja, ki bi bil zadovoljen s (takšnim ali drugačnim) izplenom. Konec uprizoritve z odhodom vidno nezadovoljnih mladoporočencev Giacinte in Leonarda daje sklepni kontrapunkt bleščavi letovanja, vendar zaradi premalo razvitih notranjih konfliktov dramskih oseb ta ne doseže polnega čustvenega in pomenskega učinka. Letoviška trilogija je tako uprizoritev, ki najbolj pritegne na začetku, v nadaljevanju pa ji zmanjka uprizoritvene agilnosti.

Carlo Goldoni je v svoji trilogiji izpisal neuničljive strategije človeškega samopredstavljanja, ob katerih se lahko še kako hehetamo. Smiselnost repertoarne odločitve za uprizoritev Letoviške trilogije pa se skriva v tem, da je besedilo iz leta 1761 le variacija današnje sle po nenehnem dokazovanju, ki nam jo diktira ustroj sodobnega življenja. A v kaj pravzaprav vložimo, ko vložimo v ugled? V prazne besede hvale, neizpolnjujoče dogodke in nazive, ki so navsezadnje vendarle strošek – na račun lastne sreče.