Družinska zgodovina, ujeta v pripoved

Odrska priredba romana Ivana pred morjem Veronike Simoniti, ki sta jo pripravili dramaturginja Luna Pentek in režiserka Lucija Trobec, izhaja iz prepletanja družinske kronike in postopnega odkrivanja zamolčane preteklosti. Pripovedovalka se ob nameravani prodaji podedovane primorske hiše sooči z družinsko zapuščino, med katero odkrije fotografijo, ki zamaje njeno dotedanje poznavanje babičinega življenja. Skozi pisma, fotografije in druge materialne ostanke preteklosti se postopoma razpira zgodba Ivane, ki jo zaznamujejo ljubezenska razmerja, vojni pretresi, izkušnje nasilja in intimne izgube. Pomembna razsežnost priredbe je jezik, ki lirično sugestivnost gradi prav skozi izrazito konkretnost opisovanja. Pripoved se ustavlja ob drobnih podrobnostih vsakdanjega življenja, predmetih, telesnih zaznavah in gestah, skozi katere se izrisujejo značaji, medosebna razmerja in zgodovinsko okolje. Lirično obarvani opisi se izmenjujejo z bolj zgoščenim, neposrednim pripovedovanjem in intimno govorico pisem, ki v besedilo vnašajo tudi humor, zadrego in protislovja medosebnih odnosov. Prav v teh slogovnih premikih besedilo vzpostavlja svojo pripovedno živost in sugestivnost.

Priredba ohranja izrazito epizodično strukturo literarne predloge, v kateri se sedanjost pripovedovalke prepleta s številnimi dogodki in motivi iz Ivaninega življenja. Medtem ko v romanu prehajanje med različnimi časovnimi in pripovednimi ravnmi oblikuje razvejano družinsko pripoved, se na odru ta zasnova uresničuje predvsem kot zaporedje epizod iz babičine preteklosti, ki jih povezuje okvir njenega postopnega odkrivanja. Pri tem se izhodiščna perspektiva potomke (Iva Babić), katere poznavanje družinske zgodovine je omejeno na ohranjene sledi in pričevanja, izmenjuje s skoraj vsevednim pripovedovanjem Ivaninih najintimnejših izkušenj. Takšno prehajanje, ki v literarnem besedilu omogoča večplastno rekonstrukcijo preteklosti, na odru odpira vprašanje samega dejanja pripovedovanja: od kod izhaja pripovedovalkina vednost, kako si prisvaja zgodbe drugih in kakšno razmerje vzpostavlja do preteklosti, ki jo odkriva? Vendar režija Lucije Trobec teh vprašanj ne razvije v izrazitejšo odrsko dinamiko. Različne pripovedne pozicije se tako izmenjujejo predvsem kot načini posredovanja literarnega gradiva, ne da bi njihovo prehajanje bistveno oblikovalo pripovedovalkino odrsko situacijo ali njen odnos do družinske zgodovine.

Režijska zasnova temelji na neposrednem pripovedovanju, ki ga spremljajo premikanje po prostoru, opravila, povezana s pospravljanjem družinske zapuščine, in posamezne odrske akcije, ki skušajo izrečeno pospremiti z asociativnimi ali metaforičnimi podobami. Scenografija Jasne Vastl pripovedni okvir materializira z odprto konstrukcijo lesenih okvirjev, ki zarisujejo obrise družinske hiše, ne da bi jo oblikovali v sklenjen, realistično zasnovan prostor. Med njimi so razporejeni posamezni kosi pohištva in predmeti vsakdanje rabe, ki vzpostavljajo hišo kot prostor ohranjenih sledi nekdanjih življenj. Transparentna konstrukcija omogoča sočasno prisotnost različnih prostorskih in časovnih ravni, vendar režija teh možnosti ne razvije v prepoznavno mizanscensko logiko. Iva Babić med pripovedovanjem prestavlja predmete, obeša fotografije, se pomika med posameznimi deli scenografije in opravlja drobna gospodinjska opravila. Posamezne geste se navezujejo tudi na vsebino pripovedovanega, hkrati pa večinoma ostajajo na ravni njegovega simbolnega ali asociativnega ponazarjanja, ne da bi izrečeno pomensko razširile ali do njega vzpostavile drugačno perspektivo. Drugod mizanscenski premiki učinkujejo arbitrarno, saj niso dovolj jasno motivirani ne s pripovednimi prehodi ne s spremembami pripovedovalkinega odnosa do odkrivane zgodovine. Predmeti tako pretežno ostajajo označevalci družinske preteklosti oziroma materialne ponazoritve pripovednih motivov, njihova uporaba pa le redko odpira nova razmerja med spominom, pripovedovalko in prostorom.

Toda prav izrazna moč besedila toliko bolj razkrije zadržanost njegove gledališke realizacije: uprizoritev najprepričljiveje učinkuje tam, kjer se opira na pripovedovalkino besedo …

Znotraj takšne zasnove Iva Babić vzpostavi prepričljivo pripovedovalsko prezenco, ki z neposredno interpretacijo ohranja živost jezikovno razgibanega besedila. Prepričljivo prehaja med lirično obarvanimi opisi, intimno govorico pisem in bolj pogovornimi, humornimi odtenki pripovedi, pri čemer posebej izstopa njena mestoma hudomušna, rahlo ironična drža do babičinih izjav, ljubezenskih zadreg in nekdanjih življenjskih navad. S tem vzpostavlja distanco med sodobno perspektivo pripovedovalke in svetom njenih prednikov, ne da bi zdrsnila v posmehljivost ali sentimentalno obujanje preteklosti. Njena igralska naloga obenem presega interpretativno razčlenjevanje besedila, saj mora povezovati različne pozicije izrekanja: nastopa kot potomka, ki med predmeti odkriva neznane plasti družinske zgodovine, kot posrednica preteklih dogodkov, skozi pisma začasno prevzema glasove njihovih piscev, ob opisovanju Ivaninih intimnih izkušenj pa se približuje tudi njeni subjektivni perspektivi. Babić med temi registri prehaja z igralsko gotovostjo, pri čemer njena interpretativna prožnost omogoča tekoče spremljanje razvejanega pripovednega gradiva. Toda prav prepričljivost njenega pripovedovanja razkriva, kako močno uprizoritev sloni na igralkini sposobnosti, da z govorom, ritmom in interpretativnimi poudarki ohranja pozornost občinstva.

Pomanjkanje izrazitejših dramaturških poudarkov se odraža tudi v ritmu uprizoritve, ki kljub številnim življenjskim preobratom in raznovrstnim pripovednim motivom ostaja razmeroma enakomeren. Posamezne epizode si sledijo brez izrazitejšega stopnjevanja napetosti, zato tudi vsebinsko intenzivnejši dogodki težje pridobijo posebno težo znotraj celote. Glasbena podoba Lucije Lorenzutti z retro obarvanimi melodijami živahnejšega značaja v uprizoritev vnaša nostalgično atmosfero in poskuša razgibati njen pripovedni tok. Vendar ponavljajoči se glasbeni motivi niso vselej dovolj jasno povezani s pripovednimi prehodi ali spremembami razpoloženja, zato njihovo vračanje postopoma izgublja izrazno učinkovitost. Tako se kljub živahni melodiki glasba pridružuje občutku uprizoritvene monotonosti, ki izhaja iz razkoraka med razgibanostjo pripovedovanih dogodkov in razmeroma nespremenljivo organizacijo njihovega odrskega posredovanja.

Ivana pred morjem kljub uprizoritvenim pomanjkljivostim ohranja intimnost in življenjsko konkretnost pripovedi, ki se skozi drobne podrobnosti, čutne zaznave in vsakdanje geste upira posploševanju posameznikove usode. Ob interpretaciji Ive Babić lahko ta svet zaživi tudi v neposrednem stiku z občinstvom. Toda prav izrazna moč besedila toliko bolj razkrije zadržanost njegove gledališke realizacije: uprizoritev najprepričljiveje učinkuje tam, kjer se opira na pripovedovalkino besedo, precej manj pa tam, kjer bi lahko z lastnimi odrskimi sredstvi odprla drugačne poglede na pripovedovano.