Od rudarjenja premoga do rudarjenja podatkov

Georgea Orwella, angleškega romanopisca, ki ga vsi najbolje poznamo po delu Živalska farma, je pot leta 1936 pripeljala v Wigan, med brezposelne rudarje v severnoangleških revirjih, kjer je opazoval in popisoval njihovo življenje in tako napisal dokumentarno prozno delo Pot v Wigan. Gre za sociološko analizo, natančno opisovanje revščine in subjektivno vpletenost v svet, kamor se je podal, da bi bolje razumel stanje delavcev in se politično opredelil do razredne neenakosti. To delo je navdihnilo tudi ustvarjalce predstave Hvala za vaš prispevek v režiji Bora Ravbarja, ki se začne že med čakanjem v gledališki avli, od koder nas Damjana Černe povabi v gledališko dvorano, kjer naj bi bila spominska proslava za delavce v rudniku Wigan. Proslava predstavlja pripovedni okvir, v kontekstu katerega se zgodba odvija, a zaradi zastranitev in uprizarjanja ozadja nastajanja proslave nikoli zares ne pridemo do točke, kjer bi si proslavo dejansko ogledali.

Oder je podaljšan z belim koridorjem, ki spominja na modno pisto, zaključi pa se s stekleno vitrino, v kateri so spravljene majhna maketa rudarske hiše, bele rokavice, steklenička s prozorno tekočino, kos kruha s črnim prstnim odtisom … (scenografinja Živa Brglez). Damjana Černe začne brati Pot v Wigan, natančneje del iz drugega poglavja, kjer Orwell opisuje odnos med revolucijo in delom v premogovnikih, kar dandanes lahko vzporejamo z litijem ali nafto. Začetne besede so ključne za razumevanje kontradikcij, ki jih predstava vzpostavlja: »V času revolucije mora rudar nadaljevati z delom ali pa se mora revolucija ustaviti, kajti tako revolucija kot reakcija potrebuje premog.«

Damjana Černe po prebranem odlomku tleskne s prsti in tako se potopimo v prizore, ki nastajajo na podlagi Orwellovih opisov delavcev v rudniku na severu Anglije. Odigrajo jih Gašper Lovrec, Rok Kravanja, Filip Štepec in Diana Kolenc. S tleski prstov tako dogajanje preskakuje med sodobno fiktivno pripovedjo o rudarjih, kjer Damjana Černe v vlogi kustosinje muzeja, posvečenega rudarstvu, pripoveduje o zgodovinskih značilnostih mesta Wigan in njegovi rudarski preteklosti, ter obdobjem skoraj sto let pred tem, realističnimi prizori, ki pred nami izrisujejo težke delavske razmere in oblike izkoriščanja na območju industrijsko razvitega angleškega severa. Liki so karikirani, njihove osebne lastnosti poudarjajo telesne hibe, Gašper Lovrec pa v okviru prizorov vzpostavlja še en pripovedni nivo, to je Orwellov glas. Pisatelj se namreč znajde v umazani prodajalni vampov družine Brooker. Prizori v občinstvu posredno ustvarjajo moralno dilemo: ali je sploh primerno, da na odru delavce tako stereotipno uprizarjamo oziroma o njih, tako kot Orwell, pišemo. Ali ni fascinacija nad njimi prav tako rezultat nerazumevanja in stereotipizacije, kar onemogoča, da bi jih lahko razumeli kot dejanske politične subjekte.

Čeprav se predstava v drugem delu ne osredotoča na najbolj marginalizirane delavce v sodobnem kontekstu, kot smo to lahko videli v prvem delu, pa skozi dialoge med vplivnežem, umetnikom, novinarko in športnikom pokaže na ključne razloge, zakaj je družbena sprememba dandanes tako nemogoča.

Diana Kolenc in Rok Kravanja se v svoje like najbolj zlijeta in sta pri tem izjemno prepričljiva, komična ter gibalno suverena. Tleskanje s prsti, ki označuje premike iz pripovedi v igrane prizore, menjavo glasbe in vzdušja, je hitro, učinkovito in ustvarja pripovedno napetost, vse dokler se ne znajdemo v prizoru, kjer Damjana Černe v vlogi kustosinje simulira muzejsko predavanje o zgodovini rudarjev. Tako vzpostavlja interakcijo z občinstvom, njen govor pa dopolnjujejo fotografije na projekcijah ob straneh. A njen nastop je izjemno neprepričljiv, saj vmes bere z lista in se zdi, kot da besedilo pozablja, pri čemer ni jasno, ali vlogo pozabljive kustosinje le igra ali pa se dejansko izgublja. Ta nejasnost ustvarja zmedo, za katero se zdi, da ne izhaja iz premišljene režijske odločitve.

Predstava se po neuspešnem predavanju prelomi s krajšim vložkom Diane Kolenc, ki v elegantnem kostumu boginje oziroma zavetnice rudarjev, svete Barbare, nastopi na belem prestolu v ozadju ter tako ustvari paralelo med rudniki premoga, ki jih dandanes skoraj ni več, in podatkovnimi centri, kjer poteka rudarjenje podatkov. Z vizualnega in zvočnega vidika je prelomni prizor izjemno močan, z dramaturškega vidika (Varja Hrvatin, tudi soavtorica besedila z režiserjem) pa je časovni preskok jasno izpeljan in predstavlja neposredni odziv na sedaj že neaktualno obliko delavstva.

Predstava tako popolnoma spremeni smer pripovedi, znajdemo se v sodobnosti, kjer Rok Kravanja nastopi v vlogi umetnika, Filip Štepec v vlogi športnika, Diana Kolenc v vlogi novinarke, Damjana Černe pa direktorice, ki utišana leži na tleh v stekleni vitrini. Ta preskok iz realističnih prizorov v svet televizije oziroma socialnih medijev prikliče spomin na preostala dela režiserja Bora Ravbarja, predvsem na Kje mi živimo, le da se tokrat po odigranih realističnih scenah ne znajdemo na resničnostnem šovu, temveč v zakulisju podkasta, kjer Gašper Lovrec v vlogi vplivneža intervjuja ostale (izvzemši utišano Damjano Černe) ter izpostavi temeljne kontradikcije, probleme in politične dileme sodobne kapitalistične družbe. Vse pa se vrti okoli fiktivnega podjetja Effodera, ki je, kot nam razkriva Diana Kolenc, krivo za rudarsko nesrečo, v kateri je umrl športnikov oče. Če je bila kritika fascinacije nad delavskim razredom v prvem delu le posredno podana, v drugem delu pride veliko bolj v ospredje, saj Lovrec ves čas poudarja razredno ozadje intervjuvancev, ki pa se jim to ne zdi relevantno. Vse reference iz prvega dela predstave odmevajo v drugem delu in se sestavljajo v celoto, četudi so nekateri prizori včasih v predstavo umeščeni izrazito asociativno. Drugi del predstave odpira veliko več problematik kot prvi, a jih ne razvije in se vanje ne poglobi, temveč jih pusti nedefinirano obviseti v prostoru, s čimer predstava v svoji sporočilnosti postane veliko bolj nejasna. Morda prav zato, ker je nejasno sodobnost najtežje definirati.

Čeprav se predstava v drugem delu ne osredotoča na najbolj marginalizirane delavce v sodobnem kontekstu, kot smo to lahko videli v prvem delu, pa skozi dialoge med vplivnežem, umetnikom, novinarko in športnikom pokaže na ključne razloge, zakaj je družbena sprememba dandanes tako nemogoča. To so predvsem v vsakdanjik vpleten kapitalizem s svojimi mamljivimi produkti, kot sta na primer Nutella ali Coca Cola, človeška želja po uspehu, ki potrebuje delovanje znotraj sistema, ter uporaba telefonov in računalnikov, ki za delovanje potrebujejo litij. Če bi ustavili proizvodnjo litija, bi ustavili kapitalizem. Vprašanje pa je, ali bi s tem navsezadnje ustavili tudi revolucijo.