Gledališče mladih kot prostor kritike in ogledalo naše družbe

Mlado Mladinsko je program za mlade, ki dijakom in dijakinjam omogoča, da se preizkusijo na odru profesionalnega gledališča. Prvi predstavi, Svoje usode krojači in Umetnost vojne/Umetnost miru, sta v okviru programa nastali leta 2022 in 2024, obe je režirala Ana Duša, letos pa je vlogo režiserke prevzela Tijana Zinajić in s skupino osmih mladih ter s pomočjo mentorjev (igralci in igralke gledališkega ansambla SMG) ustvarila delo Tokrat drugače. Mlado Mladinsko sicer ni prvi ali edini tak program. Od leta 2015 vključevanje mladih v gledališko ustvarjanje razvija Gledališče Glej s projektom Generacija generaciji in lani smo si na primer v tem kontekstu lahko ogledali mladinsko avtorsko predstavo Ko voda gori. Veliko pozornosti je leta 2021 vzbudila tudi predstava Vse je v redu v režiji Nataše Živković, ki je mlade želela spodbuditi, da o šolskem sistemu razmišljajo kot konstruktivni, kritični posamezniki, zmožni artikulirati družbene probleme ter predlagati alternativne poti. Predstava je bila sicer zadnja v okviru Gledališkega laboratorija Lutkovnega gledališča Ljubljana – predtem so bile še Vihar v glavi (2018), Pravica biti človek (2019) in Rumena luna (2020), v katerih je vlogo dramaturginje in delno tudi kreativno-pedagoški proces prav tako prevzela Ana Duša. Vse naštete predstave so nastale kot rezultat daljšega snovalnega procesa z mladostniki in njihovega spoznavanja gledališkega ustvarjanja. Zunaj Ljubljane se lahko mladi preizkusijo na profesionalnih gledaliških odrih v SNG Nova Gorica že od leta 1977; Mladi oder Amo je sprva deloval pod vodstvom Emila Aberška, za njim pa je leta 2014 vodenje skupine prevzela dramaturginja in režiserka Tereza Gregorič. V okviru Slovenskega ljudskega gledališča Celje se mladi lahko udeležijo platforme stARTboks, v okviru katere sta letos nastali avtorski predstavi Bela srna in And then she decided. Prav slednji je s pomočjo mentoric in mentorja z različnih področij uspelo prikazati kritičen pogled na svet skozi oči odraščajočega dekleta v sodobni družbi in pod kakšnimi družbenimi pritiski so dandanes mladi.

Predstave v okviru programa Mlado Mladinsko in podobnih programov so po navadi snovalne, na dan priplavajo teme, ki se osebno, družbeno ali politično dotikajo ustvarjalk_ mlajše generacije. Delo Vse je v redu v režiji Nataše Živković je na primer obravnavalo izkušnjo epidemije kovida, Umetnost vojne/Umetnost miru pa je nastalo v letu začetka rusko-ukrajinske vojne. Predstave, ki jih ustvarjajo mladi, delujejo kot ogledalo današnje družbe, saj lahko skozi njihovo izkušnjo na primer ugotavljamo, kaj vse smo kot starejša generacija storili narobe, kam smo kot družba zašli pa tudi na katere dobre stvari smo pozabili potem, ko smo odrasli. Do neke mere je gledališče, ki ga ustvarjajo mladi, politično, saj oder postane poligon za premlevanje družbenih vprašanj, za prevpraševanje avtoritete in prostor domišljije, kjer si je stvari mogoče zamisliti drugače. S tem ko gledališča omogočajo programe in platforme za mlade, med drugim izobražujejo mlado občinstvo in ga razvijajo v bolj kritične subjekte. Orožje gledališča je navsezadnje telo – skozenj lahko razmerja moči neposredno premislimo, obrnemo, spremenimo in o njih začnemo razmišljati drugače.

Pri tovrstnih projektih pa je seveda vrednotenje drugačno od tega, ki ga kritičarke_ po navadi uberemo, kadar reflektiramo predstave s profesionalne gledališke scene. Bolj kot cilj nas na primer zanima proces, bolj kot prepričljiva potopitev v lik ali artikulacija na odru nas zanimajo iskrenost, neposrednost in avtentičnost. Od mladih velikokrat pričakujemo kritičnost, upor in domišljijo, čeprav ne vemo, v kakšnem okolju dandanes živijo. Želja po tem, da bi nam ponudili alternativo in upor, kaj hitro lahko deluje pokroviteljska, to, koliko so mladi v predstavi kritični ali uporni do sistema, pa ni odvisno le od njih samih, temveč tudi od mentorja, časa in prostora, v katerem ustvarjajo. Če nismo del ustvarjalnega procesa, je težko ocenjevati vpliv mentorskega dela in skupnega ustvarjanja na mlade, nemogoče je tudi vedeti, kako je proces ustvarjalke_ preoblikoval. Lahko pa ocenjujemo dramaturško povezanost zgodb, ki so jih mladi prinašali v ustvarjalni proces, vlogo režije ter kritičnost do tem, ki so jih mladi vzpostavili, kar pravzaprav pomeni, da do neke mere vendarle lahko ocenjujemo uspešnost ali neuspešnost mentorske vloge pri ustvarjalnem procesu. Vprašamo pa se tudi, ali mora biti v takšnih procesih vloga mentorja pravzaprav vloga Rancièrjevega nevednega učitelja, torej učitelja, ki se je zmožen učiti skupaj z učenci, prevprašati lastno avtoriteto in tako vzpostaviti kritično zavest.

S tem ko gledališča omogočajo programe in platforme za mlade, med drugim izobražujejo mlado občinstvo in ga razvijajo v bolj kritične subjekte. Orožje gledališča je navsezadnje telo – skozenj lahko razmerja moči neposredno premislimo, obrnemo, spremenimo in o njih začnemo razmišljati drugače.

Pomembno je še omeniti, da programi, kakor je Mlado Mladinsko, udeleženke_ pogosto izbirajo na podlagi avdicij, zato se spet pojavlja vprašanje, kdo izbira, za kakšne namene in kakšni so mladi, ki jih mentorice oziroma režiserke želijo videti na odru. Vprašanje je tudi, kakšni mladostniki se prijavljajo na tovrstne avdicije – tisti, ki jim je umetniško ustvarjanje blizu in imajo dostop do kulturnega kapitala, ali tisti iz manj privilegiranih družin, ki jim tovrstni programi šele omogočijo dostop do umetnosti. Predstave mladih so tako nenehna mešanica režiserkine oziroma subjektivne odločitve, predvidevanja o tem, kdo bo kaj na oder prinesel, ter nepredvidljiva naključja, ki se zgodijo v procesu skupnega ustvarjanja.

Vsekakor oder mladim omogoča, da si na njem upajo biti to, kar v vsakdanjem življenju niso. To je močno prisotno prav v delu Tokrat drugače, v katerem se ustvarjalke in ustvarjalca na odru spremenijo v svoje alter ege. Predstava se namreč začne z naštevanjem različnih strahov, le-te pa postopoma razgrajujejo s svojimi dvojniki. Na primer, preprost fant postane popularen lomilec ženskih src, dekle, ki sicer prej ne bi nikoli stopilo na oder, v vlogi pisateljice v predstavi suvereno nastopa, sramežljiva in prijazna punca se prelevi v zlobno in manipulativno dekle … Ti preskoki iz lastnih negotovosti v suverenost, ki jo omogočajo gledališki liki, tvorijo rdečo nit sicer dramaturško izjemno razpršene predstave. Prizori si namreč večkrat sledijo izjemno asociativno, v ospredje prideta ritem in gibanje, predstava pa vsebuje tudi postdramske in potujitvene elemente, saj se nastopajoče_ velikokrat nanašajo prav na dogajanje na odru. Na zadnji steni odra, na katerem razen obešalnika z oblekami ni skoraj nobenega scenskega elementa, ena izmed nastopajočih s kredo označuje poglavja oziroma prizore, s čimer pripoved vsaj delno uokviri.

Na odru je prisotno veliko komičnih elementov, na primer naštevanje bizarnih izgovorov, zakaj niso naredili domače naloge in zato v predstavi ni prizora, ki bi ga morali na podlagi te naloge ustvariti. Smejimo se tudi njihovim likom in pesmim, ki jih pojejo ob spremljavi kitare. V predstavi se med humor vmešajo tudi resne teme, na primer nasilje v družini, samopoškodovanje in samomorilne misli ali pa nasilje v partnerskih odnosih. V te teme se predstava sicer ne poglobi, zaradi njihovega skorajda asociativnega nizanja pa pride do mešanja težkih in lahkotnih prizorov, s čimer mladi subjektivna občutja zmedenosti, razpršenosti misli in nejasnosti materializirajo v nam oprijemljivejši gledališki atmosferi. Zdi se, da razpršena dramaturgija deluje kot ogledalo notranjim občutkom, spomnimo se, kako se tudi v našem življenju banalnosti vsakdana mešajo z resnimi problemi.

Najbolj neproblematizirano pa se v predstavi pojavi tema vojne. Eden izmed nastopajočih je namreč izjemno navdušen nad prvo svetovno vojno, zato se za namene predstave obleče v vojaka, kar sicer deluje dokaj komično, vse dokler se na odru ne pojavi streljanje. Vojna trenutno premočno odzvanja v naši zavesti, da bi nanjo lahko pogledali brezskrbno, kot na opombo pod črto oziroma zgolj kot na enega izmed dogodkov. Navsezadnje se dogaja zelo blizu nas. Pa vendar se tu postavlja vprašanje, ki mi zaustavlja kritiko teh prizorov. Morda je v poplavi medijev, obvestil, novic in fotografij za mlade vojna resnično le še ena izmed opomb v našem brezskrbnem svetu? In če je to res, potem nam predstava Tokrat drugače svet mladih posreduje v obliki groteske in tako zahteva, da se zamislimo nad svetom, v katerem izobražujemo in vzgajamo mlajšo generacijo.