Palestinski upor skozi dramatizacijo zgodb Ghassana Kanafanija

Poetično-lutkovni omnibus Ljubezen za oljko režiserke Barbare Bulatović, ki je zasnovala tudi njegovo scenografijo, likovno podobo in tehnologijo lutk (kreacija in izdelava kostumov pa sta delo Maje Peterlin), je nastal iz želje avtorice in ustvarjalk (Medea Novak, Iuna Ornik, Brigita Leban) ter ustvarjalca (Andraž Polič), vseh štirih tudi izvajalcev, po odzivu na večdesetletno trpljenje palestinskega ljudstva in aktualno dogajanje v Gazi. Predstava nudi vpogled v kulturološki in antropološki oris Palestine z dramatizacijo zgodb palestinskega pisatelja, novinarja in aktivista Ghassana Kanafanija, ki se je rodil pred devetdesetimi leti v Akki, od koder je njegova družina leta 1948 zaradi pritiskov sionistične policije prebegnila v Sirijo. Tam je začel pisati kratke zgodbe, saj je želel kot učitelj begunskim otrokom predočiti njihov in svoj lastni položaj. Leta 1972 je umrl zaradi bombe, ki naj bi mu jo v avtomobil podtaknila izraelska obveščevalna služba Mosad.

Kar nas kot gledalce najbolj pritegne, so zelo visoki odrski liki, v katere se preobrazijo igralke, ko nosijo naglavne lutke s temnimi podolgovatimi obrazi in velikimi očmi, oblečene v dolga oblačila, za katera so migrantke iz Palestine in Turčije (članice skupine No-Border Craft, ki delujejo pod okriljem Slovenske filantropije) ročno izvezle tradicionalne palestinske vzorce. Lutke so na odru prepevale, plesale in prikazovale posamezne odlomke iz Kanafanijevih zgodb, te pa je z nagovorom – in s pomočjo akustične kitare, arabske lutnje oz. saza in bobna oz. darbuke – vpeljeval pesnik, glasbenik in igralec Andraž Polič.

Režiserka Barbara Bulatović je štiri Kanafanijeve zgodbe razdelila med soustvarjalce in izvajalce ter jim dala možnost, da jih sami dramatizirajo in sorežirajo. Rezultat ponuja štiri precej raznolike metodološke pristope, ki se na odru in pod njim neverjetno dobro prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Zgodba Večer v Haifi, ki jo je dramatizirala gledališka in filmska igralka Medea Novak, obenem pa v njej igrala zdravilko, je v veliki meri interaktivna in občinstvu spotoma postreže tudi z zeliščarskimi nasveti glede visokega pritiska in kašlja. Dežela žalostnih pomaranč v sorežiji Brigite Leban, ustanoviteljice Gledališča Bičikleta, vključuje miniaturne lutke, ki prikazujejo žalostno zgodbo o prisilni izselitvi palestinske družine v Libanon, kjer se oče spopada s hudo depresijo zaradi izgube družbenega statusa in nemožnosti finančno poskrbeti za družino. Na žalost ravna arhitektura dvorane Pionirskega teatra ni dopuščala, da bi majhne lutke lahko spremljali vsi gledalci, videli so jih le tisti, ki so sedeli v prvi vrsti, zato bi ustvarjalci morali v prihodnje več skrbi nameniti zasnovi dvoran, v katerih nastopajo, ali urediti možnost ogleda (pol)krožno na samem odru za manjšo skupino ljudi. Kljub odlično zasnovanim miniaturnim lutkam, pragmatični scenografiji in ustrezni osvetljavi (oblikovalec svetlobe in tona Leon Bedjanič) ta zgodba prav zaradi omejene vidljivosti ni doživela takšnega učinka kot bi ga lahko.

Oljka tu ni le prispodoba za rast in ukoreninjenost palestinskega ljudstva, temveč metafora za medgeneracijsko in nadnacionalno povezanost, njena koreninska razvejanost in njena košata krošnja pa sta sinonim za večžanrsko ustvarjalnost in večplastnost uporništva …

Tretja zgodba z naslovom Pesnik s senčnim dvojnikom, ki so jo dramatizirali in sorežirali Barbara Bulatović, Andraž Polič in Medea Novak, je duhovit prikaz tega, kam lahko vaškega trubadurja pripeljeta zaljubljenost in obsedenost z zlobnim demonom (džinom). Domiselna vpeljava sence oz. dvojnika, ki ga pooseblja črna lutka, izdelana iz filca, ob kitarski spremljavi Andraža Poliča, ki ga zdravilka vzame v obravnavo, postavi piko na i zgodbi, ki nas vpelje v svet mračnih sil, prihajajočih iz lastnega nezavednega. Največji učinek pa je na občinstvo imela Oljka, ki je čakala sina, ki jo je dramatizirala in sorežirala Iuna Ornik, mlajšim gledalcem in njihovim staršem znana po domiselnih predstavah pod okriljem Gledališča Lalanit. Z zgodbo, v osrčju katere je mati, ki posadi oljčno vejico ob rojstvu sina, ta pa se kasneje odide bojevat v svet, medtem ko mati spremlja posušeno oljk ter ji z vlaženjem korenin in s prepevanjem postopoma vrača življenje, se zgodi premik na dveh ravneh: na ravni prepletenosti človeka in njegovega okolja, ki ga simbolizira oljka s svojimi trdoživimi koreninami (lahko izruvaš Palestinca iz Palestine, ne moreš pa izruvati Palestine iz Palestinca), in premik iz sfere žalosti v sfero družbenega oz. političnega aktivizma (sin s pomočjo materinega zalivanja korenin oljke postane čedalje bolj živ in aktivističen, kar mati začuti intuitivno). Čeprav je drugi, družbeno-politični vidik v predstavi prešibko izpostavljen, ga lahko zaslutimo skozi avtorsko pesem, ki jo je napisal in jo prepeva Polič ter s katero se predstava tudi konča: »Na begu iz preganjane dežele s seboj so vzeli železni ključ. Da bi svobodo odklenili, da jim posveti luč. / Odšli so na neizvesno pot skozi veter in puščavo. Da iz ujetništva bi se rešili in vseh nasilnih zmot. / Ključ so čuvali, hranili, kot zadnje upanje za dan. Da ne bi igre izgubili, dediščine sanj. / Oljčne vejice so zasadili v vrtovih svojega duha. Da bi pred očmi nosili modrino neba. / Nad pregnanci zbirajo se ptiči, krokarji in vrane. Zdaj vedo, da je ključ prodan … bo čas zacelil rane?«

Pohvaliti velja vsestransko režiserko in njen skorajda alkimističen občutek za dramaturško optimizacijo in domiselno scenografijo, glasbeno in pripovedovalsko spremljavo Andraža Poliča ter iznajdljivost in rahločutnost igralk ter animatork, ki se niso bale privzdigniti svojega glasu in uprizoriti različnih nians občutij likov, ki so jih igrale. Predstava je prav zaradi njih uspela opozoriti na večplastnost družbene stvarnosti in povezati pravljičnost s kruto vsakdanjostjo Palestine. Zato je predstava namenjena odrasli publiki, ki že nekaj ve o Palestini in zna povezati posamezne arhetipe tega prostora v strukturirano zgodbo.

Ob takšnih predstavah se kot gledalec tudi vprašaš, kje neki so dobili tako avtentične rekvizite in kako jim vedno znova uspeva iz preprostih vsakdanjih stvari izvabiti večnamenskost. Tako lahko okrogla preproga v primernem trenutku dobi funkcijo prikaza palestinskega reliefa, v vedru se zabliska zlobno oko, gajbice za pomaranče postanejo rekvizit ob prikazu miniaturnih lutk, obenem pa nastopajo kot sedež za velike lutke. Drevo oljke z mogočnimi koreninami je uprizorjeno s pomočjo preproge, na kateri je oljka, iz katere se vijejo tridimenzionalne raztegljive korenine, narejene iz blaga, še daleč naokrog po odru. In prav ta prestop iz dvodimenzionalnega v tridimenzionalno, iz dokumentarnega v metaforično, iz napisane zgodbe v pripovedovano in uprizorjeno zgodbo je osrednji moment predstave Ljubezen za oljko. Oljka tu ni le prispodoba za rast in ukoreninjenost palestinskega ljudstva, temveč metafora za medgeneracijsko in nadnacionalno povezanost, njena koreninska razvejanost in njena košata krošnja pa sta sinonim za večžanrsko ustvarjalnost in večplastnost uporništva, ki ne more in ne sme biti zreducirano na oznako »parazitstva« in »terorizma«. Predstava Ljubezen za oljko opozori na določene neizrečene zgodbe in spomine, ki so še vedno zasidrani v kolektivnem nezavednem palestinskega ljudstva, obenem pa nas opozori na pomembnost prizemljitve v sedanjem trenutku in (skon)centriranosti – tako v umetniških poklicih kot v smislu, da si upamo govoriti in delovati iz sebe in svojih čustev.