Oči-ščenje teatra negledajočih oči
Gergely Dózsa in Lovro Lah: AAAA d.o.o., Društvo za sodobno klovnovsko umetnost in Gornji oder, ogled 11. 11. 2026.
V času, ki ni prav nič smešen, se nekateri vseeno še trudijo ohranjati smisel za misleč humor. Člani Društva za sodobno klovnovsko umetnost tako v različnih zasedbah in performativno-glasbenih formatih že leta skrbijo, da prebivalci tega dela sveta ne bi pocrkali od »korektne morbidnosti« sodobnega zeitgeista. Med njihovimi produkcijami se znajdejo teaterske in ulične predstave, improvizacije, kabareji in koncerti (npr. Poetically incorrect, Za crknt, Martina Ambramović itd.) pa tudi performativna predavanja. V sodobnem klovnovskem slogu se tako v Gornjem odru že od septembra odvija serija predavanj AAAA d.o.o.,[1] ki jih snujeta in izvajata t. i. prominentna profesorja Polc Imre (Gergely Dózsa) in Ocvrt Mojmir (Lovro Lah). Gre vse prej za predstavo kot golo predavanje – je pa njuno prizadevanje, da slednje izvedeta kar se da »resno«, vsekakor rdeča nit. Je tako obljuba, ki v gledalcu vzbuja upanje, kot tudi njun »score« (struktura), ki jima poleg deloma pripravljenega materiala omogoča proste možnosti za improvizacijo.
Odprti in improvizirani »scori« so za performerje precejšen izziv – vselej se lahko izidejo, izneverijo, zazvenijo, izzvenijo ali pa se povsem sesirijo in sezzirijo. Še posebej zahtevni pa so, ko vremenski škrati poskrbijo za stanje (scanje), v katerem bi nas v teater morali potisniti z bagrom. Ne morem z gotovostjo reči, kako tiho je bilo ta večer v Rogu, je pa bilo zagotovo zelo tiho in prazno že na ulicah – in zato, nič čudnega, še bolj prazno v prostorih Gornjega odra. Prvih petnajst minut predstave se tako odvije praktično brez gledalcev: na prizorišču smo samo štirje delavno angažirani. In vendar, kot vsi vešči performerji, tudi ta dva načeloma precej neugodno situacijo raje izkoristita: jo vsebinsko uporabita in se nanjo tekom predstave ves čas nanašata. Slednjič predstavo malone posvetita vsem odsotnim, tako da »kaznujeta vse prisotne za tiste, ki jih ni«. Silom prilike tako navzoči tudi sami spontano postanemo nekakšni liki. Tokratno performativno predavanje se torej poleg dveh profesorjev odvije še v zasedbi likov fotografa, zaribane kritičarke in dveh organizatorjev (morda je ena od njiju celo res »samo« gledalka). In da nas na praznem prizorišču ne bi bilo preveč, ustvarimo še par dodatnih likov gledalcev, ko na prazne stole namestimo plašče, kape in dve rokavici (da si zagotovimo aplavz!). Po tej poti ugotovimo, da smo že skupaj in se že gremo. Čeprav nikomur, vključno s profesorjema, ni povsem jasno, kaj točno se gremo. A prav zato moramo izvedeti.
To je tisto za obstoj teatra nujno potrebno in neizbežno meta-strinjanje glede skupne igre, ki omogoči, da se lahko odvije tudi igri notranje strinjanje ali nestrinjanje. Pavziranje, preziranje in poziranje. Še kako pomembna poanta, če to apliciramo tudi na razumevanje družbenih odnosov. Če nič drugega, pa se s tem slednjim (poziranjem) npr. odstre prvi dodatni lik (fotografa), ki se mu profesorja sprva nastavita pred objektiv v pozi, polni ponosa, v nadaljevanju pa vse bolj negotovo, sramežljivo presenečeno in celo razkurjeno, ker ju je prekinil. Skratka, v najrazličnejših odtenkih (ne)uspešnega dialoga s tem »tečno prizadevnim« likom. In da ne bi bil ta edini tak – pa tudi ker sta me zdaj že povabila in ne moremo nazaj –, začnem tudi sama na pol performativno »tečnariti«. Z vprašanji, ki me dejansko zanimajo in s katerimi ju želim spodbuditi, vsekakor pa ju s tem tudi sama prekinjam. Slednje pravzaprav počneta tudi onadva, drug drugemu. In če je moje prekinjanje poskus, da se aktivno vključim, je njuno, skladno s »scorom« in tudi z večkrat eksplicitno izrečenim navodilom, poskus upreti se (»to resist«). Vsem vzgibom in vsemu, kar ti pade na pamet. Zanimiv gledališki absurd: da ja ne bi. »A, ne, a-a, č«.
Je tako obljuba, ki v gledalcu vzbuja upanje, kot tudi njun »score« (struktura), ki jima poleg deloma pripravljenega materiala omogoča proste možnosti za improvizacijo.
Še preden sploh zares razglasita kritično stanje v gledaliških dvoranah, kjer se malo kasneje vendarle pojavita še dva dejanska gledalca, njun »score« ustvari dinamiko, ki kolca in jeclja. Spominja na slovenske avtoceste, kjer se vozniki zaganjajo drug drugemu »v rit«, zavirajo tik pred zdajci, sekajo varnostno razdaljo ter menjujejo pasove pravokotno nase ali kakor zanese. Z zanosom, ki se ne obnese. Edina razlika med teatrom na avtocestah in tokratnim »road tripom« na odru je, da poskušata izpeljati ovinke s pretežno verbalnim volanom: v neskončnem nizu besednih iger. Kar pa še ne pomeni, da se ne borita z njim povsem podobno, kot se voznik zadnje čase bori s »pametnim« volanom, ki hoče voziti namesto tebe. V nenehnem drobnem popravljanju in kalibriranju besed, zlogov in pomenov se tako profperformerja … perproferja … profesionalna performjamrarja počasi šele nekje sredi predstave prebijeta do točke, ko »razložita« tiste štiri A-je v naslovu: »Absent Audience«, se pravi, »Avoiding …«, skratka »Amateur Audience Absorbent Academy«. Med njuno prezentacijo besedila v gledališkem listu, ki ga bereta, kot bi strica iz risanke A je to? brala tehnična navodila za neko napravo, tako izvemo tudi (absurdiziran, a premišljen) namen njune Akademije, tj. ponuditi današnjim »čustveno poškodovanim, frustriranim generacijam zanimivo in občinstvu prilagojeno izobraževalno izkušnjo, ki zapolnjuje vrzel v kulturnem življenju, brez predsodkov in kompromisov«. Toda čas vseeno brezkompromisno teče. Kuhinjska miška, ki zaznamuje Chronos, ga odmerja, in za katero sumljivo poizvedujem, ali ni nemara tempirana bomba, veselo tiktaka, medtem ko se jima (kot značilen motor improvizacije) prebliski in domislice porajajo sproti, v živem trenutku. Dramaturški vakuum, kot ga sama imenujeta, se gosti. In vsakič, ko naplavita kakšno še bolj bebavo izjavo ali navodilo (a la »sledi mi v svojem lastnem ritmu«, »pusti, da tvoj um in otroci odpotujejo« itd.), si zaželim, da bi nemara vendarle izpeljala malce več materiala, preden se spet prekineta. Kanček dlje izpeljani momenti v kombinaciji s prekinitvijo bi namreč »score« upreti-se poudarili in uplastili. In konec koncev, kaj ne sodi v ta »score« tudi upreti se upiranju? Je pa balans med upoštevanjem »scora« do pike (s čimer se izpostaviš tudi neuspehu) in ohranjanjem vsaj kančka funkcionalnih gledaliških konvencij vsekakor zanimivo delovno vprašanje.
A kar se mora odviti, se vselej odvije. In to slednje se v predstavi zgodi v drugem delu po odmoru: ritual sakralizacije teatra. Z bobnom, kupom šare, predvsem pa z leseno palico z dvema verigama, od katerih ena predstavlja »linijo prednikov naših očetov«, druga pa »naših mater, kot so se poljubno prepletli«, na dvignjenem odru (kot v staromodnem amaterskem gledališču) pravzaprav odlično ponazorita razne skrajno absurdne kvazi »spiritualne prakse«, ki so duhovnost zamešale z golim performativom. Banalizacija banaliziranega pa se tu ne konča. Po tem, ko v nastali brezgibni tišini »učinek rituala« odzveni le v drobnem nihanju verig in tiktakanju miške, nastopi še neizbežni dramaturški element konflikta. Kairos prekosi Chronos. Vsak s svojo plehnato posodo (običajno za vodo / hrano za pse), privezano z rdečo vrvico na glavi, se zdaj prelevita v totalna Lolek in Bolek, Bubo in Bebo karakterja. V njunem besednem slogu recimo torej, da pred nami, kot donkihotovski variaciji, stojita Dolgihoudre in Šansopavza – pripravljena na boj z blazinami! V zasledovanju tistega prelomnega in odločilnega trenutka ter v želji, da nas pripravita na boljše čase, zamahujeta in opletata s svojim pretirano preteranim otroškim orožjem, dokler Dolgihoudre slednjič le ne zakolje Šansopavza v trebuh z blazino – in se namen izvrši. Od tu res ne preostane drugega kot proslavitev uspešno izvedenega »ritualnega predavanja« z izmeničnim plesom profesorjev in občinstva okoli majhnega prenosnega radia, z aplavzom rokavic in najavo naslednje teme: »XYZ koordinatnega sistema, ki ga vsi nosimo v sebi.« … Sklepam, da kardionatnega sistema.
[1] S podnaslovi BBB – Better Be Bald, FFF – Far From Fun, DDD – Dynamic Dance Duos in OOO – Obviously Orienting Observ in tokratna ETC – Et cetera (ali Emotional Theatrical Cultivation); predstave so v angleščini.
From the encyclopedia: