Življenja, ki jih nismo živeli
Jonas Hassen Khemiri: Sto nas je. SNG Drama Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj, premiera 6. 11. 2026, ogled 8. 11. 2026.
Kaj ostane od življenja, ko ga poskušamo za nazaj povezati v smiselno celoto? Koliko naših odločitev je zares naših in koliko jih oblikujejo pričakovanja drugih, družbene norme ter predstave o tem, kakšno bi moralo biti uspešno in izpolnjeno življenje? Drama Sto nas je švedskega dramatika Jonasa Hassena Khemirija ta vprašanja odpira skozi srečanje treh žensk (ali moških), ki jih je mogoče razumeti kot različna življenjska obdobja iste osebe, pa tudi kot njene notranje glasove, protislovne predstave o sebi in različice življenj, ki bi jih lahko živela. Skozi njihovo pripovedovanje se postopoma razgrinja življenjska zgodba, zaznamovana s prvo ljubeznijo, partnerskimi odnosi, materinstvom, poklicnimi ambicijami in postopnim opuščanjem mladostnih idealov. Toda spomini na pretekle dogodke se nenehno prepletajo s fantazijami o drugačnih življenjskih poteh, protagonistke pa spodkopavajo navidezno gotovost skupne preteklosti. Njihov dialog tako razpira mnogoterost identitete, ki se oblikuje skozi pogosto protislovne interpretacije istega življenja.
Režiser Peter Petkovšek in dramaturginja Eva Kraševec fragmentarno strukturo Khemirijevega besedila prevajata v fluidno odrsko dogajanje, v katerem se življenjske situacije vzpostavljajo skozi pripovedovanje, medsebojna soočenja in asociativno prehajanje med različnimi časovnimi ter pripovednimi ravnmi. Uprizoritev oblikuje tok spominov, fantazij in hipotetičnih življenjskih scenarijev, v katerem meje med doživetim, zamišljenim in naknadno rekonstruiranim ostajajo zabrisane. Takšna zasnova ohranja nestabilnost življenjske pripovedi, v kateri se protagonistkina predstava o sebi nenehno preoblikuje.
Fragmentarnost in izrazito subjektivna narava pripovedi se odražata v abstraktni scenografski zasnovi Sare Slivnik. Osrednji scenografski element predstavljajo prosojni plastični zaboji, ki služijo kot odlagališča predmetov in oblačil, povezanih z različnimi življenjskimi obdobji in identitetami. Prostor tako učinkuje kot nekakšno skladišče spominov in neuresničenih življenjskih možnosti, iz katerega protagonistke črpajo material za ponovno uprizarjanje lastne preteklosti. V zabojih shranjeni predmeti, denimo visoke pete, obenem evocirajo družbeno določene predstave o ženskosti, medtem ko njihovo zlaganje in preoblikovanje v prostorske kompozicije omogoča vzpostavljanje razmerij, povezanih z družbenimi omejitvami in krčenjem prostora osebne svobode. Vendar uprizoritev le deloma izkoristi izrazni potencial scenografske zasnove, ki ponuja širše možnosti odrskega opomenjanja.
Uprizoritev tako največ prepričljivosti dosega v igralskem soustvarjanju razcepljene identitete, manj pa v režijski artikulaciji njenih protislovij.
Osrednji dramaturški postopek razcepitve ene osebe na tri dramske glasove se uresničuje skozi igralske interpretacije Kaje Petrovič, Lize Marijine in Zvezdane Mlakar. Posebna kvaliteta njihove skupne igre se kaže v natančno usklajenem govornem ritmu in medsebojnem odzivanju, s katerima prepričljivo udejanjajo specifično strukturo Khemirijevega dialoga. Igralke druga drugi dokončujejo misli, mestoma pa si odločno oporekajo. Hitre menjave replik in prekrivanja govora ustvarjajo vtis enotnega, a notranje protislovnega toka zavesti, v katerem se individualni glasovi izmenično zlivajo v skupno pripoved in razhajajo v nasprotujoče si interpretacije istih dogodkov. Njihovo igro zaznamuje tudi poudarjena telesnost, ki se kaže v dinamičnih mizanscenskih kompozicijah in gibalnih akcijah (koreografinja Leja Jurišić). Skozi spreminjajoče se telesne in prostorske odnose vzpostavljajo razmerja bližine, nasprotovanja, nadzora in sodelovanja, s čimer se notranja protislovja protagonistke izražajo tudi na ravni odrskega giba. Ob tem prevzemajo vloge drugih oseb iz skupne preteklosti ter postajajo hkrati pripovedovalke, udeleženke in izvajalke lastne življenjske zgodbe.
Kaja Petrovič najmlajšo različico protagonistke oblikuje z izrazito telesno in govorno ekspresivnostjo, ki poudarja njeno spontanost, impulzivnost in še neukročeno svobodo izražanja. V nasprotju z njo Liza Marijina upodablja žensko srednjih let, ki je že ponotranjila družbena pričakovanja in omejitve. Njeno interpretacijo zaznamujejo zadržana mimika, negotovost in nadzorovan govorni izraz, skozi katere se razkriva podrejanje družbeno predpisanim vzorcem ženskosti. Zvezdana Mlakar kot najstarejša v njihova soočenja vnaša pogled, zaznamovan z življenjskimi izkušnjami, obžalovanji in zavestjo o minevanju. Oblikuje jo z izrazitim igralskim zanosom in čustveno vznesenostjo, ki njeni interpretaciji dajeta svojevrstno vitalnost, ne pa tudi prepričljivosti, kakršno dosega v nekaterih svojih bolj zadržanih in ponotranjenih vlogah.
Petkovšek popotovanje skozi različna življenjska obdobja ter njihove resnične in zamišljene različice oblikuje z menjavami ritma in razpoloženja, pri čemer se igrivi, mestoma komično obarvani prizori izmenjujejo z bolj introspektivnimi trenutki, ki jih podpira glasba Petra Žargija. Fantazije dobivajo tudi izraziteje estetizirano podobo, kakršna je projekcija idealizirane prihodnosti z lebdečimi baloni. Vendar režija premalo razločno vzpostavlja razmerja med doživetim, zamišljenim in želenim, zato se različne ravni pripovedi mestoma prelivajo druga v drugo, ne da bi se skozi njihove prehode izrisala jasnejša interpretativna usmeritev uprizoritve. Med številnimi tematskimi poudarki se najizraziteje izrisuje proces ženske socializacije, ki ga režija mestoma duhovito in ironično razgrinja skozi različne oblike podrejanja družbeno predpisanim vlogam poslušne, skrbne in požrtvovalne ženske. Vendar pri tem posega po že precej izpetem uprizoritvenem obrazcu, ki žensko ujetost v družbena pričakovanja poudarja do meje melodramatičnosti. Takšno zaostrovanje sicer jasno izpostavlja mehanizme družbenega omejevanja, a hkrati zožuje večplastnost ženskih izkušenj, ki jih Khemirijevo besedilo razpira skozi preplet spominov, fantazij, protislovnih želja in neuresničenih življenjskih možnosti.
Uprizoritev tako največ prepričljivosti dosega v igralskem soustvarjanju razcepljene identitete, manj pa v režijski artikulaciji njenih protislovij. Vprašanje življenj, ki jih nismo živeli, ostaja predvsem niz soočenj med različnimi podobami iste osebe, ne da bi se iz njih izoblikoval izrazitejši pogled na negotovost, protislovnost in neulovljivost lastne življenjske zgodbe.