Intimna preobleka feministične jeze
Barbara Kukovec, Minca Lorenci: Pissed. Moment, premiera 17. 1. 2026, ogled 25. 1. 2026.
Intimni oder GT22 poleg intimnejše oziroma komorne atmosfere, ki jo nakazuje že njegovo ime, skupaj s tam premierno izvedenimi uprizoritvami s svojo lokacijo v Mariboru v času izrazite centralizacije sodobnih scenskih praks marsikdaj ostane spregledan in zdi se, da se tamkajšnje produkcije šele ob gostovanjih v prestolnici ali pa ob uvrstitvi na kakšen večji festival umestijo na kolektivni zemljevid in pridobijo na vidnosti. Pissed, avtorski projekt Barbare Kukovec in Mince Lorenci, je kljub (ali pa prav zaradi) domišljenosti ter domiselni uporabi jezika v uprizoritvenem besedilu takšen primer, ki je dobil nov zagon letos jeseni v luči številnih nagrad na ZIZ festivalu in z nedavno uvrstitvijo v tekmovalni program Dnevov komedije.
Pissed osnovno telesno funkcijo uriniranja z navidezno 'nedolžnimi' anekdotami o takšnih in drugačnih neprijetnih pripetljajih in težavah okoli opravljanja te potrebe poveže z vprašanji telesne avtonomije, soglasja in dostopnosti. Lulanje, kje, kdaj in kako ga opravljamo, se skozi različne zgodbice izriše kot zemljevid številnih točk, kjer se naša telesa bolj ali manj intenzivno oziroma nasilno srečajo z družbenim nadzorom ali ideologijami. Le nekaj mesecev prej je premiero doživela predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju, ki jo je Barbara Kukovec soustvarila s Katarino Stegnar in Urško Brodar (Slovensko mladinsko gledališče, Zavod Rizoma in Mesto žensk) – lahko bi rekle, da skupaj s Pissed pravzaprav tvorita (nenačrtovan?) diptih, v katerega ju povezujejo feministična pristopa 'osebno je politično' in 'moje telo je bojišče' ter afekt jeze kot odziv na družbeno(politično) sedanjost, vendar vsaka uprizoritev na teh temeljih zgradi popolnoma drugačen svet.
V nasprotju z razponom odra Stare mestne elektrarne, kjer je bila na ogled premiera Umetnosti življenja, Intimni oder GT22 v Mariboru že a priori ustvarja intimnejšo atmosfero, ki pa jo Kukovec in Lorenci (skupaj s sodelavkami – dramaturginjo Jasno Žmak, kostumografinjo in scenografinjo Oljo Grubić, oblikovalcem luči Andrejem Firmom in oblikovalcem zvoka Robom Canningom) še dodatno poglobita s pazljivim oblikovanjem uprizoritvenega besedila. Velik del predstave namreč uporabljata nagovor v drugi osebi ednine, medtem ko s pogledom v oči med publiko ob vsaki anekdoti izbereta eno izmed gledalk, ki tako nenadoma postane njen osrednji protagonist. Strateško hidriranje pred dolgo vožnjo z avtobusom, iskanje čistih in urejenih javnih sanitarij, otroško spoznanje različnih spolno zaznamovanih pozicij med uriniranjem – spoj jezika in pogleda oblikuje uprizoritveno verzijo skoka v preteklost, saj pripovedovanje o dogodkih, ki so se že zgodili, za kratek čas to preteklost udejanji v sedanjosti, gledalke pa se znajdemo in medias res. Četudi že tematika neizogibno implicira prav vsakega izmed nas – kajti nemogoče je reči, da s kakšno posameznico to nima nikakršne zveze –neposredno pripovedovanje performerk ena na ena to poudarja z eksplicitnim naslavljanjem, ki mu ni mogoče ubežati. Hkrati s pozornim oblikovanjem povedi ter mirno in prizemljeno izvedbo, ki uspešno lovi ravnotežje med hudomušnim in resnim, na prvi pogled nedolžno besedilo subtilno komunicira o jezi na vseprisoten, a pogosto v vsakdanu neopazen družbeni nadzor naših teles.
Le nekaj mesecev prej je premiero doživela predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju, ki jo je Barbara Kukovec soustvarila s Katarino Stegnar in Urško Brodar /…/ – lahko bi rekle, da skupaj s Pissed pravzaprav tvorita (nenačrtovan?) diptih, v katerega ju povezujejo feministična pristopa 'osebno je politično' in 'moje telo je bojišče' ter afekt jeze kot odziv na družbeno(politično) sedanjost, vendar vsaka uprizoritev na teh temeljih zgradi popolnoma drugačen svet.
Pojav druge osebe ednine v sodobnih uprizoritvenih besedilih redko ubere strategijo, ki smo ji priča v Pissed. Pogosto se pojavlja kot nagovor, kot vprašanje, tudi kot provokacija, ki pričakuje neko obliko odziva, četudi ni nujno, da se ta materializira takoj ali na glas, ali pa publiki v obliki pripovedovanja nekaj razlaga. Prvoosebno pripovedovanje pa velikokrat srečamo, ko je uprizoritev osnovana bodisi okoli performerkinega življenja, iz katerega se tudi črpa material, bodisi okoli avtorske perspektive, interpretacije ali refleksije izbranih iztočnic. Prevladujoča so dela, v katerih performerka nastopi kot ona sama, kot potencirana ali preoblikovana verzija sebe – če se med predstavo ne pojavijo drugačni indici, pa morebitne zgodbe dokaj hitro interpretiramo kot del njene osebne zgodovine. Namesto iskanja univerzalnega oziroma skupnega v individualni izkušnji Pissed osebno in skupno povezuje na ravni jezika, izogiba pa se podobi performerke kot readymada, ki bi dajal občutek, da je performerka na oder stopila neposredno iz zasebnega, vsakdanjega življenja.
Dramaturgija temu namreč s pomočjo kostumografije, scenografije in izvedbe kot kontrapunkt vpeljuje elemente, ki se spogledujejo z dramskostjo, ki skicirajo obrise izmišljenega sveta in ki prinašajo gledališkost v njenem nasprotju neposredni performativnosti. Pri tem je ključen čisti začetek. Kot referenci na Vladimirja in Estragona iz Čakajoč Godota Kukovec in Lorenci v krinolinah sede čakata, ne da bi takoj spregovorili. Dovolj je le takšen minimalni nastavek, ki ga dramaturgija vpelje z ravno pravšnjo mero neobremenjenosti, da performerk ne enačimo takoj z njima samima, kasneje pa vseeno brez težav sprejmemo, da ne gre za klasično igranje dramskih likov, in ne iščemo njunega morebitnega nadaljnjega narativnega ali psihološkega toka, temveč se uprizoritev nadalje dogaja v performativni sedanjosti; da je torej njena gledališkost del uprizoritvenega jezika, ne pa njegova temeljna podstat. To pa je pristop, ki jo prav tako povezuje z Umetnostjo življenja: Umorom na podeželju; pri obeh lahko opazimo prisotnost neobremenjenega (a natančno premišljenega in utemeljenega) prepletanja performativnih in (post)dramskih postopkov, ki se ne ozirajo preveč na ideje doslednosti, temveč dramaturški okvir gradijo prav na učinkih, ki jih povzroča takšno srečanje.
From the encyclopedia: