Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
V ospredju igralec v dolgem plašču in klobukom, s palico za slepe in sončnimi očali. Za njim sedijo ali stojijo številni drugi. Po tleh in na steni projekcija vode, valov.
Foto: Darja Štravs Tisu

Več kot prepovedana ljubezen

Marjan Kozina: Ekvinokcij. SNG Opera in balet Ljubljana, ogled premiere 5. 11. 2026.

V začetku novembra je po skoraj tridesetletnem premoru na odru ljubljanske Opere znova zaživelo eno od temeljnih del slovenske operne ustvarjalnosti, ki je hkrati ena od največkrat izvajanih, tudi v tujini uspelih slovenskih oper, Ekvinokcij Marjana Kozine (1907–1966, rojen v Novem mestu). Opera v za žanr precej kratkih štirih dejanjih (celotna predstava traja dobri dve uri), za katero je libreto po dramski predlogi hrvaškega književnika Iva Vojnovića (1857–1929, rojen v Dubrovniku) napisal skladatelj sam, bo po premieri in treh ponovitvah, kar sovpada z obeleževanjem stodvajsete obletnice skladateljevega rojstva, svoje mesto na repertoarju matične hiše znova zavzela prihodnje leto.

Dramska opera, kakor je stvaritev poimenoval (primarno gledališki) režiser nove postavitve Janusz Kica, je bila v Ljubljani nazadnje izvedena leta 1998 (režiser Vinko Möderndorfer, dirigent Loris Voltolini), prvič pa na oder, prav tako ljubljanske Opere, postavljena leta 1946, za kar sta poskrbela režiser Hinko Leskovšek in dirigent Samo Hubad (dve leti po premieri je Kozina zanjo prejel Prešernovo nagrado). Ker se je vzgib za njen nastanek v avtorju porodil po ogledu Vojnovićeve istoimenske drame leta 1940 (ta je premiero doživela ob koncu devetnajstega stoletja, natančneje leta 1895 v HNK Zagreb), ne čudi, da je dogajanje tako izvirnika kot glasbeno-scenskega dela postavljeno v dubrovniško pristanišče Gruž med letoma 1860 in 1870, pri čemer naj bi se oba navdihovala pri Richardu Wagnerju (po nekaterih navedbah naj bi se Vojnović zgledoval po njegovi operi Večni mornar, znani tudi pod imenom Leteči Holandec, v delu Kozine pa stroka odkriva vplive Richarda Straussa, Béle Bartóka in Dmitrija Šostakoviča). Zanimivo je, da je že Vojnović kot dodano vrednost dramske uprizoritve predvidel glasbo, medtem ko je Kozina med letoma 1940 in 1943 delno v Beogradu in delno v Novem mestu napisano opero v strahu pred uničenjem tekom druge svetovne vojne zakopal na domačem vrtu.

Jezikovno gre za zmes srbščine in dubrovniškega narečja, vendar je bilo delo doslej na slovenskih odrih vselej uprizorjeno v slovenščini, saj ga je že ob premierni uprizoritvi prevedel Smiljan Samec, leta 2006 pa še Borut Smrekar (ob tej priložnosti so ustvarjalci uporabili njegov prevod). Nadnapisi so tokrat vključevali slovenščino in angleščino.

Ne glede na to, da je Kozina izhajal iz Vojnovićeve drame, se v svoji interpretaciji poslužuje lastnih domislic oziroma umetniške svobode. Tako je v predelavi izvirnika posegel v število oseb in prizorov, nanizal različne poudarke (eden takšnih je poveličanje vloge Anice) ter na začetku prvega in četrtega dejanja, prav tako v zaključek, vpeljal pesem ljudstva, s čimer je ustvaril zgodbo, v kateri prevladujejo vprašanja odgovornosti, pravičnosti, krivde, družbenega pritiska in neusmiljenih odločitev. Vloga razsojevalca in hkrati napovedovalca dogajanj je pripadla slepemu Vlahu (tega je prepričljivo uprizoril Saša Čano), ki bi naj prav zaradi svojih fizičnih omejitev imel poseben čut za dogajanja v neposredni okolici.

Vsebinsko se Ekvinokcij odmika od prevladujočih opernih del devetnajstega stoletja, denimo od Ksenije Viktorja Parme ali Gorenjskega slavčka Antona Foersterja, kajti ta v ospredje ne postavlja več narodnega prebujenja niti zgodovinskih tem, temveč univerzalne psihološko-socialne drame (slehernega) človeka. Navidezno osrednja tematika pripada prepovedani ljubezni med ribičem Ivom (Aljaž Vesel, ki je na odru ljubljanske Opere stal prvič) in Anico (Martina Zadro), zato stroka nemalokrat vleče vzporednice med Vojnovićevim/Kozinovim Ekvinokcijem in Shakespearovim Hamletom, vendar glavna vloga kljub vsemu pripada Ivovi materi Jele, ki jo je na premieri briljantno uprizorila Monika Bohinec, sicer članica ansambla Dunajske državne opere. V resnici klišejskost, vsaj ko gre za obravnavano tematiko, sega dlje od prepovedane ljubezni, dogovorjene poroke in zakona med mladim dekletom ter starejšim moškim, vsekakor pa je ta, upoštevajoč duh časa nastanka samega dela, do neke mere pričakovana. Kapitan in Aničin oče Frano (Peter Martinčič) namreč čaka Nika (Jože Vidic), bogatega gosta iz Amerike, s katerim želi omožiti Anico, a se kasneje izkaže, da gre za Ivovega očeta, ki mu ga je Jele zamolčala. Prikaz socialnega in ekonomskega razkola med vzhodom ter zahodom (pa tudi večvrednost materialnih dobrin nad duševnim mirom in ljubeznijo), pri čemer vse, kar prihaja s slednjega, velja za večvredno, je med drugim prav tako prisoten v hrepenenju marsikoga od vaščanov, ki bi storili vse, da bi jih Niko le poslal na delo v Ameriko. V upanju na boljše življenje za vso družino so tako številni pripravljeni žrtvovati svojo prihodnost, ne vedoč, da je na zahodu življenje tistih z vzhoda vredno bore malo in da jih je tudi njihov nekdanji rojak, Nikola Marinković Niko, pripravljen brez milosti poslati v smrt, če to le pomeni, da bo svoje že tako precej veliko bogastvo še povečal.

Jazzovski elementi so hkrati tudi tisti, ki v splošnem vse prej kot inovativno operno delo osvežijo, četudi bi podobno vlogo lahko pripisali tudi uporabi folklornih lestvic in spremenljivosti znotraj vloge orkestra, ki sega vse od spremljevalca ter ustvarjalca vzdušij do osrednjega pripovedovalca.

Ta dramski del krasno podpre že sama partitura, saj se deli, povezani z Ameriko, navezujejo na jazzovsko glasbo, kar je orkester pod dirigentskim vodstvom siceršnjega direktorja in umetniškega vodje ljubljanske Opere Marka Hribernika izvedel še kako prepričljivo. Jazzovski elementi so hkrati tudi tisti, ki v splošnem vse prej kot inovativno operno delo osvežijo, četudi bi podobno vlogo lahko pripisali tudi uporabi folklornih lestvic in spremenljivosti znotraj vloge orkestra, ki sega vse od spremljevalca ter ustvarjalca vzdušij do osrednjega pripovedovalca. Dinamika posameznih partov je polna kontrastov, s čimer je poudarjeno dramsko dogajanje, v tem primeru pomembnejše kot pevske linije; pravzaprav se slednje neprestano izmenjujejo z govorom in deklamativnimi odseki, zato ariozni deli premorejo le malo spevnosti, prej gre za ritmično govorjenje v določeni tonaliteti. Pevsko sta za največje dramske učinke nedvomno poskrbela Vesel in Bohinec, ki je vokalne linije odpela z izjemnim občutkom (za jakostni razpon), hkrati pa prepričala tudi z močno igro, s katero je v svoj lik vdahnila od vseh nastopajočih daleč najširšo paleto čustvenih odzivov (ljubezen, jezo, strah, ogorčenje, občutek ponižanosti itn.).

Oblikovno je Ekvinokcij podprt s preizkušenimi opernimi principi, ki narekujejo, naj bosta prvo in sklepno, sicer skladateljsko najšibkejše dejanje (Kozina je zanj napisal kar tri različice zaključka) najbogatejša, kar pomeni, da je zasedba v teh delih najobsežnejša ter vključuje zbor, nasprotno pa sta vmesni dejanji zasnovani komorno. A prav nobeno od njih za nosilca orkestrskega zvoka ne postavlja godal, kot je to običaj v opernih delih.

Vse našteto dokazuje, da je glasba v podrejenem položaju, saj je njen namen predvsem položiti pred poslušalce in gledalce različne odtenke čustvenih razpoloženj, medtem ko samo dogajanje krepi močna dramaturgija (dramaturg Gregor Pompe), bolj ali manj podprta tudi scenografsko. Odrska igra poteka na več ravneh, pri čemer je zbor pod vodstvom Željke Ulčnik Remic pogosto zavzel dvignjeni nivo, v pomoč pri doseganju osebnih zapletov, večinoma od začetka do konca dela povezanih z nevihto, natančneje ekvinokcijem, pa je bilo tudi prednje in zadnje platno, na katerem se je prikazovalo (razburkano) morje (scenografinja Karin Fritz, oblikovalka videovsebin Stella Ivšek).

Nemir se poleg motiva viharja ob enakonočju tekom celotnega dela razkriva še v enem vidiku, in to je v ponižnosti žensk (pred moškimi). Jele, ki jo je Niko zapustil s še nerojenim otrokom, je sramota družbe, s čimer je zaznamovala celo svojega nič krivega sina, vendar pa ji je s podreditvijo družbenim normativom in z njegovo dobro vzgojo sčasoma uspelo pridobiti določen ugled ter spoštovanje, ki ga ob prihodu Nika, pred katerim poklekne in se mu povsem preda z besedami »Tvoja bom dekla, sužnja, sestra« (kar ostane neuslišano) izgubi. Prav to jo naredi močno in iz pokorne ženske, ki skuša služiti skupnosti, se naenkrat preobrazi v bojevnico, pripravljeno odreči se lastni prihodnosti, saj svojo 'srečko' za Ameriko nesebično izroči Anici, obenem pa umori očeta svojega sina. Milejšo različico Nika zastopa Frane, ki svojo prevlado znotraj družinskega kroga uveljavlja s pestmi in ponižujočimi izjavami, kot je »Z žensko je treba ravnati kot z mulo«.

Na tem mestu si je treba priznati, da če je naloga umetnosti vselej zavzeti kritično stališče do (aktualnega) družbenega dogajanja, se posebej dandanes kaže tudi potreba po nasprotnem, torej po kritičnosti družbe do umetniškega dela, ki zmanjšuje svobodo in vlogo žensk, s čimer gre žal za odrski odraz še vedno nezadostnih obsodb nasilja nad ženskami pa tudi njihovih neenakopravnih pravic v sodobni družbi. Ob ogledu opere Ekvinokcij se je zato, kot poudarja že Kica, ki delo označuje za brezčasno, smiselno vprašati o tem, ali je človeštvu v skoraj stoletju od premiere razen tehnološkega razvoja sploh uspelo doseči kakršenkoli napredek ali preboj. Je pa dokaj nenavadno, da se ustvarjalci od tega dela (sporočila) opere povsem ograjujejo oziroma ga v celoti zapostavijo.