Metodologija odprtega odra

0. Aksiom
Predstava o sliki-gibanju kot filozofskem orodju, Deleuzovem image-mouvement, utrjuje profano delitev dveh čut(il)nih manifestacij ustvarjalnosti. Njuna izključno miselna hibridizacija ne prinaša vitalnega (kvalitativnega) stapljanja pojmov v vertikali smisla. Poskuša nas premestiti iz brezmejnosti eksperimenta v zapor diskurza – dis-cursusa, tj. nedoločenosti, zmede, razpršenosti, ontološke ločitve, skrajne individuacije, disharmoničnosti, nesmisla –, inštrumenta tako imenovane postmoderne, prepoznavne po ločevanju umetnosti od lepote in filozofije od resnice.

1. Tista filozofija
Neskončno trajajoča psihoanalitika slike-gibanja, za katero ne ve nihče razen akademskih entitet, govori o bledosti tiste filozofije (matrične discipline), ki nas prepričuje, da se film in tudi gibanje kot takšno vzpostavljata šele v stiku s filozofijo. Tovrstne »narative« panatlantsko zahodnoevropske sholastike, zadolžene za spodbujanje duhovne praznine s skrajno racionalizacijo, zlahka ovrže pojavljanje gibalne slike med tako imenovanim improvizacijskim plesom. Psihoanalitski pogled na odtujitvene odvode stvarnosti postane odvečen, ko je njena diskurzivna dezintegracija odpravljena z zavestno prisotnostjo plesalcev in situ. Odgovor ni v pojasnjevalnem blebetanju niti performansu, temveč v postopku umeščanja, v holistiki plesnega izvajanja iz sebe navzven in obratno. Poanta ni v klinični kritiki razmer, temveč v razumevanju, celitvi.

2. Diskurzivnost odra
Če izhodiščni aksiom upoštevamo v kontekstu scenske zaprte celote (ne le italijanske škatle, temveč samega ustroja gledanja izvajanja), ugotovimo, da je oder diskurziven: obljubljajoč debato, dialog, izmenjavo, političnost, radikalnost itd., praviloma proizvaja učinek razpršenosti, histeričnosti, brezciljnosti. Vse njegove teme in dileme so pretočene v »nenevaren« aerosol, ki sporadično zadiši, bolj ali manj prijetno, na za to predvidenih mestih. Ulica je drugačen oder, ki si ga matrično politično gledališče ne želi, ker hoče biti disciplinirani žanr, »sodobno«, a kastno.

3. Ekskurzivnost v intenci
Odpiranje odra, v sami ustvarjalni intenci, pomeni približevanje k možnosti ustvarjanja ekskurzov: prehajanj določene izvedbene konstelacije (predstave) v so-doživetja, vsenavzočnosti. Odpiranje odra je eden izmed mogočih izrazov, ki to stanje opisuje, naznanja. K posamični situaciji bi lahko pristopili tudi s prepričanjem o samodejnosti vsenavzočnosti, torej o odvečnosti prostorske in funkcijske uokvirjenosti, ki izhaja iz naše privzgojene predstave o predstavi.

4. Stičišče
Ulica je tisti univerzalen oder, stičišče, kjer so mogoči ekskurzi iz sebe navzven. Oblikujejo se iz visoko estetskega notranjega vzgiba, poetičnega impulza (ki ne pripada polju estetizacije, poblagovljenja, materializma, predmetnega in protokolarnega fetišizma). Njen temeljni postulat je, da se vsak ulični sprehajalec samodejno predstavi na enkraten način – prek svojega gibalnega vzorca, z gestami, izbiro oblačil, zvoki, ustvarjenimi med premikanjem, itd. Zbir teh dejavnikov ustvari premično predstavo (sporočilo o sebi, tebi, nas, mestu) brez začetka in konca. Iz temeljnega postulata, da je torej mnogotera gibalna pojavnost pričakovana, izhajata logika in dinamika gibalnega stičišča (prostora zamajanih legislativnih zamejitev), na katerem je mogoče razviti lastno in skupinsko plesno govorico znotraj konglomerata posameznih izjavljanj.

5. Ulično gibanje
Vzgib plesalca, da iz navadnega naredi nenavadno, izhaja iz poljudnosti in visoke dogodkovne potencialnosti stičišča. Učinek senzacije je mogoč, ko gibanje ni spektakularno oziroma razredno uokvirjeno. Ulično gibanje razredne razsežnosti ne odpravi, jo pa zabriše do ravni, ko je mogoče čutiti, domišljati in tvoriti prostorsko projekcijo enakosti sredi velemestnih refleksij »družbe spektakla«.

6. Gledanje gibanja
Govorimo o (improvizacijskem) situacijskem plesu, vključno z njim povezanim zvokom. Striktno gledališke oblike izvajanja niso v kontekstu stičišča, ker zanje značilni posnemalni (interpretacijski) model ne dojema prostorske projekcije enakosti. Odločili smo se za ples kot inovativno premikanje telesa in duha po prostoru stičišča. Naša akcija ne izključuje ustvarjanja slik, vendar ne temelji na slikovnem modelu (scenosledu) izvajanja dejanj. Gre za igro v pomenu igranja, ne v pomenu glume (ta ni izključena, vendar ni ključ izrazne govorice). Gledalec uličnega izvajanja ne vstopa v režim gledanja skozi pričakovan portal (vhod v gledališko dvorano), kar ne pomeni, da v prostor ne bo vstopil spoštljivo. Gledanje gibanja (izvajalcev) se izvaja (pričenja) iz lastnega režima gibanja (uličnega sprehoda). Gledanje gibanja v teh razmerah ne zahteva posredništva, oziroma tolmačenja plesa, da bi ga bilo mogoče »razumeti«, ker ne gre za slikovno, projektno in konceptualno logiko stvaritve, temveč za senzorično dojemanje situacije. Skupni prostor – stičišče – narekuje, da je gledanje gibanja neposred(ova)na senzacija. Ta senzacija se, kot svojevrsten ogled (podrobneje zajet v 10. razdelku), uresničuje hkrati pri plesalcih, ki gledajo gledalce ter soplesalce, in pri gledalcih, ki gledajo plesalce in sogledalce.

7. Metodo sooblikujejo odgovori na vprašanja:
Ali imam potrebo po določenem izvajanju na določenem mestu med nedoločenimi ljudmi?
Kdo in kaj sem sebi in drugim med plesanjem na ulici?
Kako se povezujem z vidnimi in nevidnimi prostorskimi danostmi?
Kaj me veseli in v čem uživam, ko plešem po mestu?
Ali sem prisoten kot del mnogoterosti, lepote in mistike stičišča?

8. Metodologija
Želene in naključne gibe umestiti na točke, na katerih se bodo počutili dobro. Razviti gibalne vzorce tako, da se nenehno navezujejo na prostorske danosti in soplesalčevo navzočnost. Med premikanjem misliti in čutiti pomene, energije in preteklost dane (izbrane) lokacije. Radovedno poiskati predmetne (objektne) manifestacije mesta plesa. Zavezujoče stkati svojo gibalno dinamiko med vsemi prisotnimi. Povezovati se čim bolj z zrakom, travo, zemljo, asfaltom, prahom, smetmi, vlago, betonom, rožami in vsemi materiali v prostoru. Razredčiti zgoščen čas, odpraviti časovnost, se povsem upočasniti. Iskati izrazne možnosti trenutka, spodrsljaja, pasti in vstati, brzdati prezenco zaradi nje same, poslušati se v presenetljivem zvočnem miksu z okoliškimi zvoki. Pojaviti se tam, kjer se ne bi smel. Oglašati se iz notranjosti, razumeti zunanjost. Ljudje so večinoma sodelovalni, poiskati dialoška zavezništva z gledalci, medtem pa imeti v mislih, da so tudi oni gibalci. Gibati se kot voda v vodnjaku, navzgor, kot dež po asfaltu, megla v parku, oblak v daljavi, vrabec na klopi. Plesati na glasove in z glasom. Koreografirati se skupinsko, vsesplošno, široko. Pobegniti iz vsega tega in se spet vrniti. Zapustiti oder, vstopiti v gibalni razgovor, jugovzhodno. Ostati izven arhivov, shraniti se v analognih pomnilnikih, minljivih spominih, nevidnih risbah po tleh, grafitih smisla, ponosnih zgodovinah. Kot Maga Magazinović. Zaplesati kolo sreče.

9. Odprt oder
Izteklo se je obdobje navidezno liberalnih filozofskih, socioloških in teatroloških praznin, ki upravičujejo latinizirano gledališče, z njegovimi plesnimi odvodi vred. Političnost, angažiranost, neoavantgardnost, snovalno gledališče in podobne »levo« orientirane floskule »postmodernosti« so se izkazale za neuprizorljive, razprave o njihovi domnevni dogodkovnosti pa za samozadostno prazne. Potonile so v vojno, v kateri so na pravi strani. Obstalo je le eno gledališče, preživelo je vsa bombardiranja: teater absurda. Odra nismo odpravili, smo pa dojeli, da nam je odveč. Od izraza odprt oder nam je tako ostala prva beseda. Odprtost kot stvar inventivnosti, nadarjenosti, tankočutnosti, velikih odločitev in suverene obrambne moči.

10. Ogledno gibanje
Ples je eksperimentalen dokler je tesno povezan z glasbo, torej artikuliranim zvokom poezije, pri čemer vokalno in inštrumentalno muziko dojemamo kot najplemenitejšo obliko izražanja. Eksperimentalnost v veliki meri izhaja iz izkušenosti, pridobljene med prakticiranjem Metode – prožne, a intencionalno vedno jasne. Gibanje je zmeraj oglednega značaja. Je esejsko, če ga primerjamo s pisanjem. Plesanje je vedno svojevrsten ogled na terenu medčloveških stikov. Ples se posledično ne more definirati, tj. najti lastnega smisla, v teoriji, skozi, na primer, megleno optiko »sodobnosti«, temveč izključno skozi lastno eksperimentalnost, vsakokratno razrešitev. (»Eksperimentalni ples« ni označba nekega obrobnega pojava, margine in eksotike plesne ustvarjalnosti, temveč izraz, ki odraža bistvo potrebe po ustvarjalnem gibanju v danem prostoru, opominjajoč na odsotnost situacijske raziskovalnosti v integriranem sodobnem plesu.) Ogledno gibanje je ples, zainteresiran za prostorske danosti, povezan z zgodovinskimi slojevitostmi sedanjika ter živimi sprotnimi spremembami na lokaciji, potencialno koreografiranimi naključji. Zaveda se lastne odgovornosti do začasne skupnosti. Ustvarja radostne povezave med situacijsko vzniklimi gibalnimi silnicami.

---

Besedilo je nastalo med Jelesijevićevim strokovnim izpopolnjevanjem Razvoj metodologije odprtega odra, ki ga je štipendirala Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo.