Vozlišča sodobnih tesnob

Obljube in sanje o hitrem napredku, tehnološkem razvoju in večji mehanizaciji, ki rezultirajo v grajenju avtocest, hotelov, luksuznih stanovanj, podatkovnih centrov, tovarn, rudnikov in elektrarn, marsikoga ne prepričajo več. Za vsako avtocesto se namreč skriva uničeno živalsko gnezdo, za vsakim hotelom porušeno domovanje, za vsakim luksuznim stanovanjem eno stanovanje manj za ljudi, za vsakim podatkovnim centrom litri izgubljene vode, za vsako tovarno manj gozda, travnikov in vrtov, za vsako elektrarno in rudnikom manj živali in vse več prebežnikov. Tehnološki razvoj in mehanizacijo pa omogoča prav vojna, saj ni le igrišče za preizkušanje orožja, temveč tudi za raziskavo in razvoj tehnologije, ki kreira naš vsakdan. Čeprav se že leta zdi, da drvimo v katastrofo, je odgovor Evropske unije na vojno stanje povečano oboroževanje. Torej še več vojne. In predstava Vozel se začne prav s tem: z zvočnim posnetkom, ki spodbuja evropske države, da večji del svojega proračuna namenijo oboroževanju. Gre za načrt, imenovan ReArm Europe oziroma Readiness 2030, ki bo več kot 800 milijard evrov namenil vojaški industriji. Ko poslušamo ta posnetek, že sedimo razporejeni okoli dvignjene črne konstrukcije, sestavljene iz več visokih velikih miz (scenografija Igorja Vasilijeva), na kateri so akvarij z vodo, grelnik za vodo, lončnica, opeke, zemlja, lesene deščice, umetna trava, preproga … Z nami sedijo tudi članice reškega Kolektiva Igralke, Klara Kovačić, Anja Sabol in Vanda Velagić.

Predstava se začne s pripovedovanjem Vande Velagić. Z zgodbo o tem, kako se na črno vozi z javnim avtobusom po Reki, saj je vstopnica predraga. Sedi na sedežu v zadnji vrsti, opazuje ljudi okoli sebe (brezdomca, gaserje) in skozi okno bere napise na sivih fasadah: Za dom spremni, pozdrav fašističnega ustaškega režima NDH, in Armada, nogometna navijaška skupina, ki podpira klub HNK Rijeka. Mesto zaznamujejo sive fasade, preveč turistov, premalo zelenic in propadle ladjedelnice, ki so v času socializma zaposlovale mnogo prebivalcev, danes pa jih načenja zob časa ali pa so podvržene privatizaciji, kot je na primer ladjedelnica 3. maj, ki jo je pred kratkim kupila tajkunska slovenska družina Šešok. Vanda občinstvo povabi, da si ogledamo fotografije, nastale v času socializma, nato vsak svojo dvigne v zrak, potem pa jih z napotki igralke zložimo v papirnate ladjice.

Zgodba o socialističnih vizijah in idejah skupnega napredka, ki se v gledališkem jeziku kot metafora manifestira v skupno sestavljanje ladjic, se nadaljuje z zgodbo dedka Anje Sabol, ki je bil partizan. Osebne zgodbe igralk in njihovih družin se kopičijo – zgodba o zasmeteni reki iz otroštva Klare Kovačić, zgodba o očetu lovcu Vande Velagić, pripoved o poti od doma do kavarne, ki jo Anja Sabol zjutraj prehodi, Klarin strah pred potresom ali pred strmoglavljenjem letala, Vandina jeza, ki se kopiči zaradi preglasnih sosedov, mestnega vrveža in hrupa. Zgodbe spremljajo tudi spremembe rekvizitov na dvignjenem odrskem prizorišču, kamor igralke stopajo: na njej se zdaj v kotu kopičijo papirnate ladjice, opeke igralke zložijo v majhen stolpič in nanj lepijo fotografije fasad, na mizi se kopičijo majhni plastični vojaki. Osebne zgodbe treh igralk pa spremljajo bolj univerzalne teme, ena izmed središčnih predstavlja koncept feralnosti. To je izraz za nekaj divjega, zapuščenega, na primer za domačo žival, ki se vrne v divje stanje. Za ustvarjalke_ predstave pa je feralno predvsem tisto, kar se izmuzne kapitalistični želji po napredku, produktivnosti, nadzoru in regulaciji. Kar ni več transakcija, temveč odnos, kar se izmuzne načrtom in predvidevanjem, kar ustvari presenečenje.

... ker predstava odpre prostor majhnim zgodbam in detajlom, je za velikim strahom o koncu sveta mogoče najti pripoved o odporu, uporu in zmožnosti zamišljanja drugačne realnosti.

Vse tri igralke uspešno prepletajo faktografske podatke o reški zgodovini in osebne pripovedi. Z iskrenostjo in prepričljivostjo nas popeljejo v svet, v katerem živijo, da se nam njihovo mesto postopoma izrisuje pred očmi. Igralke natančno in posvečeno premikajo predmete na mizi, zelo premišljeno je v predstavi uporabljen tudi mikrofon. Igralke ga uporabljajo, kadar iz pripovedi stopijo v dialog, še bolj zanimiv pa postane, ko ga približajo predmetom na mizi. Mikrofon nam zvočno približa kapljice vode v akvariju, postane metafora za morilsko orožje torpedo, ki potaplja ladjice (prej izvemo, da je bil torpedo prvič proizveden na Reki, letos pa so ZDA z njim potopile iransko vojno ladjo), z vrtenjem njegovega kabla mikrofon ustvarja zvok burje in nam ojača zvok glasnih bergel, s katerimi je po stopnicah hodil Anjin dedek.

Podoben režijski princip poznamo že iz nekaterih drugih dokumentarnih predstav Žiga Divjaka – pripovedovanje zgodb spremljajo predmeti, ki podčrtujejo povedano in delujejo kot beleženje spomina. Glasba ter spreminjanje barv luči, lomljenje žarkov v vodi akvarija in ustvarjanje kontrasta med snopom luči in temo (oblikovalca luči Marin Lukanović in Žiga Divjak) učinkovito ustvarjajo suspenz povedanega, čeprav pripoved ni linearna, temveč valujoča. Ko že mislimo, da se bo predstava osredotočila na ladjedelnico 3. maj, se perspektiva zamenja in spet smo vrženi v osebno pripoved ene izmed igralk. Ko že mislimo, da bomo izvedeli več o potresu v Zagrebu, nas prekine neka druga zgodba. Do izraza pridejo detajli, iz njih se postopoma gradi pripoved, ki kljub temam propadanja sveta, vojne in ekološke katastrofe še zdaleč ni moralistična. Prav nasprotno: ker predstava odpre prostor majhnim zgodbam in detajlom, je za velikim strahom o koncu sveta mogoče najti pripoved o odporu, uporu in zmožnosti zamišljanja drugačne realnosti. Predstava da torej prostor tudi smehu in domišljiji otrok na propadlem, opustošenem igrišču, o katerem pripoveduje ena izmed igralk v predstavi. Poleg pripovedi o mesni industriji igralke pripovedujejo tudi zgodbo o prašiču, ki iz klavnice pobegne, kar uspešno prikažejo s figurico majhnega prašička, ki ga z baloni iz helija izpustijo ven, v nebo. Poleg okoljskega onesnaženja pripovedujejo tudi zgodbo o plevelu, ki se vztrajno upira košnji, puljenju in pesticidom. Navsezadnje so ustvarjalke_ temo med drugim črpale tudi iz dela The Mushroom at the End of the World Anne Lowenhaupt Tsing, ki govori o gobi matsutake, divji gobi iz Japonske, ki je bila prva, ki je zrasla na območju atomskega uničenja v Hirošimi. Je goba, ki je ni mogoče kultivirati, živi na območjih ekoloških katastrof in ustvarja nova okolja sobivanja. Matsutake torej prinaša zgodbo o možnosti sobivanja v uničenem svetu.

Predstava Vozel prikaže, kako globalno odseva v lokalnem, kako kontradikcije sveta odsevajo v preprostih vsakdanjih dialogih in kako se kolektivna tesnoba kaže v telesih posameznih življenj. Po množici zgodb, ki se v nas nalagajo kot sedimenti, nas predstava na koncu vseeno preseka z zelo jasnim sporočilom. Klara Kovačić namreč v osvetljen akvarij strese še zadnji del plastičnih vojakov, ki so se med predstavo kopičili na mizi, jih pomeša in se nato usede nazaj med občinstvo. Ovemo se, da vojna onemogoča tudi vznik feralnega ter za sabo pušča opustošenje in zgolj smrt.