Izgubljanje neposrednosti

Sredi julija je minilo 31 let od srebreniškega genocida. Poboj več kot 8300 bošnjaških moških in dečkov velja za največji tovrstni zločin v Evropi po drugi svetovni vojni. Prav na dan, ko smo v polni dvorani novomeškega gledališča prisluhnili bolečim izpovedim preživelih, je bil v Srbiji s častmi pokopan general Ratko Mladić, ki je bil glavni odgovorni za zločin v Srebrenici in zanj tudi obsojen na dosmrtno ječo. Zanikanje genocida in poveličevanje zločinca več kot tri desetletja po strašnem masakru na široko odpirata rane, ki najbrž nikoli ne bodo povsem zaceljene.

Predstava Izgubljanje človeškosti vsebinsko temelji na istoimenski knjigi srbskega zgodovinarja in pravnika dr. Dragana Popovića, izsekih izpovedi preživele žrtve pokola Nedžada Avdića (Haaška priča) ter na romanesknem (Kot da me ni) in esejističnem (Oni ne bi ni mrava zgazili) pisanju Slavenke Drakulić. Adaptacijo izbranih odlomkov iz besedil podpisujeta Eva Mahkovic in režiser predstave Matjaž Berger, njihovo uprizoritveno dramaturgijo pa Nika Korenjak. Uprizoritveno besedilo je tako zmes raziskovalno-zgodovinskih zapisov, avtobiografskega pričevanja ter literarnega in refleksivnega zrenja v temno snov vojne resničnosti. Podobno skuša predstava iz različnih smeri prodreti k skrivnostim Srebrenice tudi na uprizoritvenem nivoju, saj kombinira dokumentarno (projekcija foto- in videogradiva), igrano-dokumentarno (pričevanja, izpovedana po igralcih) in estetsko gradivo (glasbena spremljava, reproducirano umetniško delo, gibalni senčni performans) – kar pa predstavi ni vselej v prid.

(Pre)veliko količino pripovedovalsko/igralsko interpretiranega besedilnega gradiva dodatno potencirata skorajda neprestana zvočna in vizualna zavesa. Melanholična klavirska spremljava (avtor glasbe in pianist Sašo Vollmaier) po eni strani nagovarja (ali raje »manipulira«) k čustvu žalosti, po drugi pa z varno, sentimentalno predvidljivostjo glasbenih vzorcev blaži grozljivost izpovedanega. Gibalne senčne ilustracije (plesalca Tjaša Bucik in Gregor Luštek) se za panojem v globini odra pojavijo kmalu po uvodnem faktičnem govoru, postavljenem v kontekst sodišča. Izvajane skoraj do samega konca, najprej pritegujejo pozornost, a se kmalu izpraznijo v maniri repetitivnosti. Te žive senčne »lutke« vselej ostajajo zgolj v drugem planu, brez lastne scene, v kateri bi lahko zadihale in spregovorile brez besed, pa delujejo odvečno.

Srebreniški genocid je zaradi dolgotrajnega preiskovalnega in sodnega procesa izjemno podrobno dokumentiran. Predstavljeno dokumentarno gradivo tako poleg zloveščih utrinkov iz tistih julijskih dni obsega tudi številčne fotografije najdb grobišč, trupel, predmetov, posnetke s sojenj in portrete obsojenih akterjev. Predstava namreč skuša predstaviti tako osebne izpovedi žrtev kot prodreti v psihologijo rabljev, poleg tega pa oboje uokviriti s faktičnimi pasusi. Velik del predstave tako zremo v obraze krvnikov, poslušamo o zagrešenih zločinih, skušamo doumeti njihove osebne vzgibe za njihovo krvoločnost in iščemo sledi še neizgubljene človeškosti na njih. Čeprav je sporočilo predstave nedvoumno in so vojni zločinci ponovno obsojeni, pa se njeno težišče paradoksalno premakne od »žalostnih skrivnosti« k »razkritim grozodejstvom«.

Podobno skuša predstava iz različnih smeri prodreti k skrivnostim Srebrenice tudi na uprizoritvenem nivoju, saj kombinira dokumentarno (…), igrano-dokumentarno (…) in estetsko gradivo (…) – kar pa predstavi ni vselej v prid.

Oboja razodevajo igralske pripovedi. Velika količina besedila je razdeljena med osmerico igralcev, ki se na odru večinoma pojavljajo posamično ali v dvojicah. Vsakemu je dodeljen določen segment oz. zorni kot pripovedi, katere nadaljevanje najavlja že pojava določenega igralca. Barbara Ribnikar z zmesjo čudenja in lucidnosti prinaša razmisleke in uvide Slavenke Drakulić, Gregor Čušin okarakterizira zločince (posebej zapomnljiv je zbadljiv opis Mladića), Svit Stefanija pa razgrinja izpoved haaške priče Nedžada Avdića. Interpretacija slednjega je polna agresije, nestrpnosti in besa, ki pa bolj razkriva osebno igralčevo ogorčenje kot dejanski ton Avdićevega popisa trpljenja. Ana Pavlin s svojo igralsko občutljivostjo postane glas in obraz bošnjaških žensk, ko v prvoosebni pripovedi izpove grozo in nemoč ene od mnogih, ki so izkusile nasilno posilstvo. Mario Dragojević kot sodnik deluje (odbijajoče) pridigarsko, ko z naštevanjem dejstev uvaja in sklepa predstavo – a teh je veliko preveč, komaj jim sledimo in zapomnimo si le tista, ki smo jih že prej vsaj delno poznali. Zato pa se toliko bolj v spomin zapiše njegov monolog vojaka, v katerem zelo občuteno in ponotranjeno pripoveduje o dečku, ki se je kličoč očeta vzdignil iznad trupel postreljenih mož.

Kostumi so oblikovani skorajda uniformno formalno (kostumografija Ina Ferlan), belo in črno, s poudarjenim detajlom šivov. Ti kažejo na raztrganost in zgolj zasilno sešitost, a so šivi tako očitno našiti na neraztrgano blago, da delujejo zgolj prisiljeno in estetizirano. Črno-belo poslovno kostumiranje ustvarja videz brezosebnosti, kar je bil sicer verjetno namen, a ustvarja izrazito neskladje z zelo osebnimi pripovedmi. V modrem hidžabu izstopa le Jana Menger, ki se kot nekakšen duh »mater Srebrenice« večji del predstave brez besed sprehaja z lavorjem; v zadnji četrtini tudi ona nastopi z monologom, takrat preoblečena v črno obleko poslovnega kroja. Neustreznost vizualnih koordinat predstave je še večja v scenskem smislu (scenografija Simon Žižek in Matjaž Berger), saj je odrski prostor oblikovan v obliki črke T, tako da nastane neke vrste pista, na katero igralci nosijo na ogled zgodbe, kar v (idejnem) principu nasprotuje nameri pristnega deljenja zgodb o prestanem trpljenju. Obkroženost odrskega prostora s praprotjo in bodečo žico ter tla, posuta z listjem, delujejo zgolj dekorativno. Vtis dekorativnosti in vizualnega mašila vzbuja tudi na levo in desno stran projicirana (dvakrat ista) slika razrezanega platna Lucia Fontane. Po odru je postavljena tudi cela vrsta retro mikrofonov, ki jih igralci nikoli ne uporabijo, saj imajo vsi nameščene naglavne mikrofone.

Dve gosti uri dramatiziranih pričevanj sklene dokumentarni posnetek osebnega pričevanja dr. Valentina Inzka, v letih 2009–2021 visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, ki je (čeprav samo po sebi zanimivo) popolnoma odveč za že tako prenasičeno predstavo. Dramaturški lok se ne sklene, temveč skrene. Ob aplavzu igralci brez poklona zapustijo oder in se več ne vračajo. Sporočilo predstave je jasno in namen dober, pa vendar hkrati z bolečino in grozo, ki jo vzbujajo izpovedane zgodbe, ostaja neprijeten priokus pretiranega kopičenja ilustriranja in/ali dekoriranja tuje bolečine. Izgubljanje človeškosti vsebuje pretresljive pasuse, ki v občinstvu dramijo človeškost – zgodbe o trpljenju, krivicah in grozotah ne smejo biti zamolčane in potlačene in hvalevredno je o njih spregovoriti tudi v gledališkem diskurzu – a ugledališčenje tovrstnih tem, resnični vstop v žalost in skrivnost, zahteva še več neposrednosti in odpovedi balastu. Tudi tokrat smo ostali na varnem. Bilo je le gledališče.