Razsodna moč na preizkusu

Sem eden izmed moderatorjev Zbora za publiko, diskurzivnega formata, ki ga od leta 2013 soorganizirajo številni slovenski kulturni zavodi v želji spodbuditi refleksijo in angažma občinstva po predstavah, brez prisotnosti avtorjev predstave. Svoj prvi letošnji Zbor sem vodil po performansu Črta, sedaj preimenovanem v Maršruta prihajajočega upora, ki ga je na lanski platformi za raziskave sodobnih izvedbenih umetnosti PARL (Performance Art Research Ljubljana, v organizaciji in soprodukciji Vie Negative) zasnoval srbski režiser Luka Jovanov v sodelovanju z Bojanom Jablanovcem (izvedbena dramaturgija).

Pred začetkom performansa nisem bil dobro seznanjen niti z avtorjem niti s konceptom, saj je bil performans pred širšim občinstvom uprizorjen prvič in v precej drugačni obliki kot lani v kontekstu PARL-a. V pripravah na Zbor sem producentko Vie Negative prosil za posnetek lanskega performansa, vendar mi je svetovala, naj ga raje ne gledam, češ da me lahko le zmede, ker je bil lani performans docela drugače zastavljen. Ena izmed ključnih značilnosti in morda tudi prednosti PARL-a je navsezadnje ravno to, da so izvedbeni projekti zasnovani tako, da se lahko spreminjajo v skladu z na delavnicah izbistrenim konceptom po eni in z razvojem realnih dogodkov po drugi strani, kar je že samo po sebi vir njihove performativnosti: koncept vzpostavlja domeno komentarja, nove iteracije pa simbolizirajo spremembo stanj stvari v predmetu komentarja.

Kot moderator Zbora za publiko sem se tako znašel v nezavidljivi situaciji: ne le, da s predmetom razprave nisem bil vnaprej seznanjen (to se je zgodilo že kdaj prej), ampak sem bil primoran vzpostaviti razpravo o nečem, kar se nenehno spreminja in nima jasnega uprizoritvenega jedra. A kar je bil moj najtrši oreh, je hkrati postal najbolj poveden del performansa – vendar ne nujno v smeri, ki bi si jo kot liberalno misleči posamezniki želeli.

Preden sem stopil v malo dvorano Španskih borcev – tisto komorno pritlično, v kateri sem vajen gledati plesne sole – sem prebral avtorjevo spremno besedilo, v katerem sem lahko prepoznal zametke prihajajočega performansa. A izkazalo se je, da sem besedilo bral iz napačne smeri in da bi moral, preden sem ga vzel zdravo za gotovo, aplicirati postopek via negativa, torej stvar definirati skozi to, kar ni, in z izločanjem priti do njenega bistva. Ali pa bi moral biti zgolj pozoren na to, da je performans nastal v produkciji Vie Negative in da bo, podobno kot druge njihove produkcije, namesto enoznačne družbene kritike raje meril na izpeljavo realnosti do njenih logičnih skrajnosti in diskurzivnih meja.

Performans, žanrsko označen kot »emancipatorni performans«, za razliko od mojih pričakovanj ni izvajal poskusa neposredne demokracije, ampak je namesto tega ideal neposredne demokracije, ki ga poznamo iz emancipatornih gibanj preteklega desetletja – denimo Occupy – zvedel na absurd. Na začetku nas je Jovanov neposredno nagovoril, pri čemer je svoj nagovor bral iz scenarija, nato pa je brez predhodne razlage pravil igre na oder postopoma povabil štiri člane občinstva, ki jih je pozval, naj na njegovo navodilo prav tako preberejo vnaprej določene dele svojih scenarijev. Vsi scenariji so zastavljeni kot vodila političnega ali programskega jezika (prompti), ki določajo naslednje korake kot dolžnosti, pravice ali pa možnosti posameznih akterjev: »sedaj prebereš svoj del scenarija«, »sedaj gledaš na uro in odštevaš 20 sekund«, »sedaj lahko 10 sekund počivaš«, »sedaj lahko uveljavljaš veto na to odločitev« …

… ker izvajalci sami ne vedo več, kaj berejo in zakaj to berejo, postanejo do performansa kritični in subverzivni, a le v gestah (posmehovanje, nastopanje, minimalno kršenje pravila) in nikoli v dejanskem dejanju kršenja pravil ali izstopa – čeprav jim scenarij na nekaterih mestih to izrecno omogoča.

Navodila udeležencem se izmenjaje nizajo s takšno hitrostjo, da po nekaj deset minutah preobremenijo tako izvajalce kot tudi gledalce. Čeprav glede na jasne kategorije (pravice, dolžnosti in možnosti) posameznih promptov razumemo, da naj bi nosili skupnostno-emancipatorno funkcijo, jim sčasoma postane povsem nemogoče slediti, k čemur močno prispeva tudi vse večja naveličanost samih izvajalcev, ki med njimi poraja raznolike spontane odzive in geste. Razlika med vsakdanjim in performativnim oziroma odrskim telesom, sicer razvidna že na začetku, postaja tekom trajanja vse bolj očitna: ker izvajalci sami ne vedo več, kaj berejo in zakaj to berejo, postanejo do performansa kritični in subverzivni, a le v gestah (posmehovanje, nastopanje, minimalno kršenje pravila) in nikoli v dejanskem dejanju kršenja pravil ali izstopa – čeprav jim scenarij na nekaterih mestih to izrecno omogoča.

—

Spremno besedilo Luke Jovanova opozori na zanimivo distinkcijo v razumevanju participacije, ki ji v času množičnih gibanj in identitetnih politik morda namenjamo premalo pozornosti, čeprav bi bila lahko tvorna pri poskusu razumevanja in morda tudi premoščanja vrzeli med razrednim bojem in bojem za pravice različnih identitetnih skupin. Jovanov se v besedilu sprašuje, ali dominantna struja današnje levice neoliberalizem podira ali pa ga v resnici podpira. Poudarja razliko med participacijo kot istovetenjem z neko skupino in kot sprejemanjem skupnih odločitev skozi zarisovanje in prestopanje črte kot nenehnega preizkušanja meje konsenza. Polje možnih odgovorov na to vprašanje nazadnje zares – vsaj deloma – razpre šele sam performans.

Pogovorni format Zbora za publiko se sooča s podobnimi problemi, saj je namenjen iskanju skupnega estetskega, deloma pa tudi idejnega in političnega konsenza občinstva okrog specifičnega uprizoritvenega dogodka. Kot so poudarjali filozofi nemškega razsvetljenstva, najočitneje Immanuel Kant v Kritiki razsodne moči, je iskanje estetskega konsenza ključno za razvoj skupnosti, saj estetska sodba za razliko od zasebnega okusa ni omejena na zasebno preferenco posameznika, temveč že v svoji strukturi vsebuje zahtevo po intersubjektivni veljavnosti. Ravno po tem se razsodna moč (nem. Urteilskraft) razlikuje od razuma (nem. Verstand): medtem ko razum izhaja iz splošnih načel, ki jih uporablja za presojo posameznega primera, razsodna moč išče občost v konkretnem, ne da bi pri tem razpolagala z vnaprej danim občim pravilom.

Pri Zboru za publiko je potek debate v veliki meri odvisen od tega, kako moderatorji zastavimo strukturo debate. V primeru preveč odprte zastavitve lahko debata kaj hitro zaide v enoznačno strinjanje vseh ali pa vsaj velike večine udeležencev; če pa debato po drugi strani zastavimo preveč zaprto, denimo z vprašanjem »Kaj nam v predstavi ni bilo všeč?«, praviloma dobimo več različnih kritičnih uvidov, vendar se lahko razprava hitro sprevrže v masakriranje predstave. Potek debate je seveda pogojen tudi s številnimi drugimi dejavniki, kot so število udeležencev, prisotnost producentov predstave in celo prostorska postavitev, vendar ima zastavitev debate nazadnje najmočnejši vpliv.

Po svoji lastni opazki, da sem morda preveč nagnjen k strinjanju in poskušam Zbor vzeti kot vajo v nestrinjanju, sem tokratni Zbor uvedel s predlogom, naj prejšnjemu govorcu odgovori nekdo, ki se z njim ne strinja. Sam sem začel s presojo, da je bil zame tekst performansa preveč kompleksen, zato sem se prehitro začel osredotočati na vedenjske kaprice posameznih performerjev iz občinstva, ki so tako zame postali skoraj kot nekakšni dramski liki. Na Zboru so bili prisotni tudi trije od štirih performerjev, ki so performans spremljali od znotraj. Nekateri izmed njih so priznali, da so opazili, da jim je besedilo na več mestih izrecno dovoljevalo kršenje pravil ali celo izstop, a da zaradi nasičenosti teksta na ta mesta niso bili pozorni, ali pa da se jim je zdelo, da bi s tem porušili potek performansa.

Publika se je nazadnje vsaj deloma poenotila v presoji, da so se nenamerne, spontane geste udejanjale kot performativni nadomestki dejanskega upora tekstu in da bi se v primeru daljšega trajanja (denimo treh ur) najbrž sprevrgle tudi v dejanski upor; v eni uri pa so se performerji iz občinstva lahko šele dodobra privadili na slog teksta in drug na drugega. Ni pa nam ušla opazka, da se je Jovanov že na samem začetku performansa jasno postavil v vlogo vodje in s tem občinstvo nemudoma potisnil v podrejeni položaj. Če je bil torej performans mišljen kot komentar idealizacije neposredne demokracije in birokratizacije, v katero pogosto zapadejo gibanja, ki si prizadevajo udejanjati neposredno demokracijo – na kar bi lahko sklepali po vsebini in izvedbi teksta – je pri tem opustil, da se upori praviloma začnejo v prekipevajočem množičnem nezadovoljstvu in ne po volji enega posameznika; pa tudi to, da se dosežki uporov pogosto pokažejo šele z zamikom. Performans bi si tako lahko razlagali tudi kot prikaz delovanja avtoritarnega sistema, kar nekoliko ošibi njegovo osnovno premiso emancipatornega performansa. Redko to rečem, a v tem primeru: če bi le trajal malo dlje …