Zgodba o izgubljenih delavskih pravicah

Osem ur ni ves dan je TV nadaljevanka nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki se je v petih epizodah predvajala na nemški televiziji med letoma 1972 in 1973. Zgodba, ki jo je za predstavo priredil Milan Ramšak Marković, tudi dramaturg, govori o Jochenu (v predstavi ga igra Blaž Setnikar), delavcu v tovarni, ki se s svojimi sodelavci organizira in s pomočjo delavskih svetov pritiska na vodstvo za več pravic, vzporedno pa se zgodba osredotoča tudi na njegovo zasebno oziroma ljubezensko življenje, saj spozna Marion (igra jo Suzana Krevh), delavko, ki pri dnevnem časopisu sprejema in objavlja oglase. Pri tem prepleta osebne zgodbe s političnimi in delavskimi vprašanji, predvsem pa odraža stanje delavstva v Zahodni Nemčiji v sedemdesetih letih.

Predstava v režiji Sebastijana Horvata se začne kot bralna uprizoritev ali kot vaja, kjer za podolgovato mizo sedi devet igralcev, ki skupaj z didaskalijami in zgodovinskimi vložki oziroma dejstvi berejo dramsko besedilo, pripovedovanje in branje didaskalij pa se postopoma vse bolj prevešata v igro. Sprva se pripoved osredotoča na Jochena, ki iznajde stroj, s katerim bi lahko delavci ustvarili več izdelkov v krajšem času, kar vodstvo izkoristi za odločitev, da delavcem ne izplača obljubljenih bonitet. Delavci se združijo in tej krivici uprejo tako, da uničujejo stroje. Nadaljevanje v ospredje pripelje zahteve po samoupravljanju tovarne, ki privede do uspešnih rezultatov.

Celoten prvi del predstave je izjemno statičen. Razen tušev, ki se pojavijo v ozadju in pod katerimi se goli moški tuširajo, obe vsebinski enoti pa preseka projekcija črno-belih fotografij iz obdobja, v katerem je TV nadaljevanka nastajala, so igralci omejeni na prostor okoli mize, med dialogi pa se pojavlja veliko prostega teka in tišin. Kasetofoni na mizi, v katere igralci vstavljajo kasete in s kovinskimi zvoki na posnetkih ustvarjajo vzdušje tovarne, so poleg zgodovinske asociacije deloma tudi metafora za stroje, denimo ko Setnikar kot Jochen govori o pokvarjenem stroju in vleče trak iz kasete. Sicer pa tudi nekateri drugi predmeti na mizi ter gibi okoli nje predstavljajo delo in monotone gibe, ki jih opravljajo delavci v tovarni. Kljub temu je omejenost na dogajanje okoli mize dokaj neučinkovita, uporaba predmetov ni dovolj jasno določena, poleg tega pa postavitev ne ustvarja občutka, da gre za velike tovarniške hale in trdo delo, ki ga delavci v njih opravljajo.

Pa vendar so dogodki v predstavi skorajda nostalgičen prikaz časa, ko so delavci še imeli pravice, ko je marksistična ideja o samoorganiziranju in uporu še bila živa in ko prekarnost ter migrantska delovna sila še nista bili tako množični.

V drugem delu predstave, ki se odvije po odmoru, statičnost zamenja veliko bolj dinamična scenografija. Igralci se osvobodijo dolge mize, prazen prostor pa se postopoma polni z elementi interiera, kot je dom, službeni prostor ali kavarna, ter eksteriera, kot je na primer park. Scenografija Igorja Vasiljeva je realistična in v skladu z modo sedemdesetih let, prostori dogajanja se menjujejo, kakor da bi šlo za film. Sicer pa se struktura z začetka predstave ponovi: na oder stopi Živa Selan, ki sprva bere didaskalije, nato pa igralci vstopajo v prizore. V ta del predstave se vključijo tudi igralke (prej smo na odru videle_ zgolj moške), ki vstopijo v celotno zgodbo šele, ko je v ospredju zasebno okolje, v središču pa je ljubezenska zgodba med Jochenom in Marion. Blaž Setnikar nadaljuje z vlogo Jochena, iz katerega seva čut za družbeno pravičnost, odgovornost in spoštljivost. Tudi ostali igralci poglabljajo karakterizacijo svojih likov in jim dajejo dimenzije, ki morda v delovnem okolju niso prišle do ospredja.

Žanr drugega dela je kot romantična komedija: liki so, kot je za televizijsko serijo običajno, tipizirani, kot sta na primer dobra, pametna in poštena Jochen in Marion ali ksenofobni Rüdiger (Stane Tomazin). Kadar se spremenijo, so njihove spremembe predvidljive, na primer preobrazba zadržane in resne Irmgard Žive Selan v bolj sproščeno žensko ali pa Monike (Tesa Litvan), ki se osvobodi nasilnega moža. Liki niso kompleksni, vprašanje ljubezni pa je zvedeno na ljubezen na prvi pogled, skupno življenje ali poroko. S tega vidika najbolj zasije lik Jochenove babice, ki jo s komično prezenco prepričljivo odigra Vesna Pernarčič. Slednja se kaže kot močna, neodvisna in vitalna ženska.

Z nekaj dokumentarnimi vložki se predstava dotakne tudi dejstva, da v Zahodni Nemčiji ženska ni smela delati, če ni bila sposobna najprej poskrbeti za družinske obveznosti, torej za otroke in moža. Čeprav na odru lahko vidimo tudi delovne ženske (na primer Marion in Irmgard), so te veliko bolj posvečene Jochenovi službi oziroma delavskemu organiziranju v tovarni. Drugi del predstave nam torej prikaže, od kod pravzaprav ideje o organiziranju, uporu in sabotaži, ki jih delavci izvajajo, da bi pridobili več pravic: vse te ideje namreč prihajajo iz Marioninih, torej ženskih ust, Jochen pa jih realizira. V tem se izlušči misel, da so se politične spremembe vedno začele v zasebni sferi in da so za velikimi političnimi spremembami, ki so jih izvajali moški, stale ženske. Marion Jochena opomni na delavske svete, ga spodbudi k sabotaži in uporu, čeprav, kot vidimo v prvem delu, za to seveda ne dobi nobenih zaslug. V pogovoru med moškimi je omenjena le kot »ta mlada«, ki naj bi jo Jochen »pofukal«, predstava pa teh stereotipov ne problematizira, temveč zgolj utrjuje.

Pa vendar so dogodki v predstavi skorajda nostalgičen prikaz časa, ko so delavci še imeli pravice, ko je marksistična ideja o samoorganiziranju in uporu še bila živa in ko prekarnost ter migrantska delovna sila še nista bili tako množični. Lahko bi rekli, da je Osem ur ni ves dan anahronistična predstava, saj z vidika delavskega vprašanja ni v stiku z realnimi okoliščinami, s katerimi se na primer vsak dan soočajo ljudje, ki prihajajo na pomoč v Delavsko svetovalnico (nedavna premiera filma Kar je treba storiti Srđana Kovačevića govori prav o tem). Delavcem iz Srbije, Bosne in Albanije so se pridružili delavci iz Azije in Afrike, ki so v popolnoma prekarnem položaju, zadolženi, mizerno plačani, plačani na roke, delodajalec jim ne plača zavarovanja ali nadur, delajo pa tudi po dvanajst ur na dan. Plače, delavski sveti, dogovori, ki so se jih lastniki tovarn v sedemdesetih letih še držali, zdaj delujejo kot pravljica, zato nas delo Osem ur ni ves dan po drugi strani spomni na to, kaj vse s(m)o izgubili.