Če se mlada zajebeš, lahko še vse spremeniš

Édouarda Louisa današnjemu občinstvu verjetno ni treba posebej predstavljati: leta 2014 je čez noč zaslovel z romanom Opraviti z Eddyjem (leta 2020 je v prevodu Andreja Pleterskega izšel pri založbi Beletrina), potem pa do sedaj nanizal še šest avtobiografskih romanov (trije so prevedeni v slovenščino), v katerih je reinterpretiral ključne travme svojega otroštva – revščina in razredni sram, v družini in okolici nerazumljena homoseksualnost, alkoholizem, nasilje –, redefiniral lastno identiteto in družbeni položaj ter postavil literarni spomenik ne le sebi in svoji preobrazbi, temveč tudi svojim družinskim članom. V kar dveh romanih – Boji in preobrazbe neke ženske (2021; roman je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšel leta 2023 pri Založbi /*cf) in Monique s'évade (2024) – je pisanje posvetil življenjskim izzivom svoje matere Monique Bellegueule.

Življenje gospe Bellegueule je vsekakor romaneskno intrigantno. Njeno najstniško obdobje je bilo zaznamovano z nasilnim partnerjem in dvema otrokoma do dopolnjenega dvajsetega leta; naslednjih dvajset let je preživela z »nenasilnim« drugim partnerjem (saj kriči na in tolče le po stvareh, ne pa po soljudeh) in še tremi otroki –  najstarejši od teh treh je Édouard. Po petinštiridesetem letu je zbrala pogum in stvari, zapustila partnerja, se najprej preselila v socialno stanovanje v istem kraju, potem pa s periferije odšla v francosko metropolo in zaživela – kako? Izboljša in oplemeniti svoj videz in garderobo, nov moški in novo razmerje pa sta nekoliko učinkovitejša in bistveno manj abuzivna. Ali torej – prosto po citatu iz predstave – res lahko še vse spremeniš, če se mlada zajebeš? Boji in preobrazbe neke ženske so poklon in hkratna klofuta malomeščanski materi, ki navsezadnje naredi vse, a se zdi, da tudi vse ni dovolj za osvoboditev v telo vpisanih spon in v um zažrtih samopredsodkov.

Dramatizacija romana Eve Mahkovic in dramatizacija odrske priredbe romana dramaturginje uprizoritve Nine Kuclar Stiković na oder – skladno z romanom – drug drugemu nasproti postavlja mater in sina. Zdi se, da v nuji po luščenju izrazito kompleksnega odnosa, ki vznika v radikalnih nasprotjih ljubezni in gneva, slabe vesti in prezira ter ne nazadnje potenciala in resničnosti oziroma uresničenja, nekateri formativni elementi družinske celice in (sociološkega) okoliša spolzijo iz uprizoritvenega besedila: čutiti je, da sta mati in sin v lastnem začaranem krogu, ki kolobari jezo in usmiljenje (in večni sram), kar se odraža v sporadičnih besedilnih pasusih in le markiranih osebah, ki pa neposredno vplivajo na odnos. Če je očetov pobesneli (ponovimo: »nenasilni«) izpad mizanscensko in pripovedno nakazan, so Édouardovi sorojenci, sovaščani in buržoazna materina kolegica, ki Monique izkoristi za obliž oziroma vampirsko polnjenje lastnega ega, le mimobežno omenjeni. S tem sicer konceptualno ni nič narobe (pravzaprav tu dramatizacija verno sledi knjižni predlogi), pa vendar z redukcijo okolice na polstavčne strukture nekoliko umanjka tehten, če ne ključen družbeni vidik ženske, ki naj bi bila naslovna junakinja.

Zdi se, da v nuji po luščenju izrazito kompleksnega odnosa, ki vznika v radikalnih nasprotjih ljubezni in gneva, slabe vesti in prezira ter ne nazadnje potenciala in resničnosti oziroma uresničenja, nekateri formativni elementi družinske celice in (sociološkega) okoliša spolzijo iz uprizoritvenega besedila.

Uprizoritev torej bolj kot jasna struktura in gonilo (režiserja ni bilo) poganja slutnja, nakazani konteksti življenja (preživetja), ki se bolj utelešajo, kot pa verbalizirajo. Uprizoritveni koncept, ki so ga pripravili dramaturginja, skladatelj in oba igralca, premišljuje utesnjenost revščine zelo lokalno: prostorsko, zvočno, navsezadnje tudi telesno. Prostor z ostro belimi stenami brez pravega prostorčka za umik je centralno (pre)napolnjena kuhinja, ki v kombinaciji s statično prižgano lučjo (oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak) razkriva socialni status v vsem svojem ne-sijaju: odrgnjen star hladilnik, koš, poln ugodnejših živilskih izdelkov, gaziranih pijač in za zdravje (glede na količino) neugodnih prigrizkov, ter televizor, ki je verjetno večino časa prižgan brez pravega namena (scenograf Matic Gselman). V njem Monique (Nataša Matjašec Rošker) in Eddy na poti v Édouarda (Žan Koprivnik) izmenično molčita in kričita v ravno prav znižanem jeziku, da tudi ta postane svojevrstna malomeščanska etiketa (lektorica Hana Podjed) ravno tako kot njuna nevtralna, a pri njej z nežnim poudarkom cenena garderoba (kostumografinja Suzana Rengeo).

V večinski tišini – mestoma jo dopolnjuje pritajena, zredčena glasba, ki barva predvsem čustveno tranzicijske prizore (skladatelj Val Fürst) – se izoblikuje igralska moč obeh igralcev: Nataša Matjašec Rošker in Žan Koprivnik enakovredno utelešata vsak svojo stisko, ki je interpretativno celo bolj zanimiva v molčečem stagniranju kot pa v besnem metanju besed v drugega. Obema uspe razviti telo, v katero je vpisan razredni sram: Žan Koprivnik kot Eddy/Édouard nekoliko bolj gestikulativno, zaskrbljeno in napeto, nestrpno – morda v obetu boljše prihodnosti, procesa izobraževanja in postopnega umikanja iz primarnega okolja –, pa vendar je v zakrčeni telesni drži ves čas še kako občutiti ranljivost in zategnjenost posameznika, ki je večna anomalija v svojem okolju. Na neki način pa je še bolj kot Édouard pretresljiva Monique Nataše Matjašec Rošker: v njeni sključenosti, ko venomer sedi s hrbtom stran od občinstva, učinkovito neobstoječi mimiki in osupljivo izpraznjenem pogledu igralka razkriva vso bedno enoličnost, v katero je ujet ta neskončno zanimivi materinski lik brez orodij za izražanje, a z velikimi sanjami o (dobesedno) gradovih in bogastvu.

V nenavadno sugestivnem prizoru telesnega osvobajanja starih spon in vzorcev – v počasnem pretegovanju, raztegovanju tako dolgo zakrčenih mišic, s katerimi je socialno šibko telo posedeno v enoličen položaj – se uprizoritev odvije v razprto pariško življenje, v katerem Monique tako zelo nima kaj početi, da želi pospravljati Édouardovo stanovanje. Ali potrebuje denar ali ji je dolgčas? Ali se sanje dogajajo tukaj in zdaj, z (nekoliko) boljšo garderobo in po obisku Catherine Deneuve, ki po Édouardovi sugestiji dejansko pride obiskat njegovo mamo? Za razliko od Édouarda, zvezdnika, katerega projicirani intervju si ogledamo med predstavo in ki se mu življenje z bombastičnim romanesknim uspehom razpira v neslutene širjave, ostane Monique Bellegueule nekoliko nedefinirana in pomensko odprta. Kdo je ta neartikulirana ženska in kaj se ji dogaja zdaj, po njenih – bolj markiranih kot radikalno prevpraševanih – bojih in preobrazbah? Ali drugače: kdo je Monique Belleguele v popolnoma surovem smislu, onkraj sinovega prevladujočega glasu in brez njegove (brutalno iskrene, pa vendar) interpretacije? Njen pogled – v igralkini interpretaciji – postane bolj živ, korak pa nekoliko bolj lahkoten. Vendarle pa je čutiti, kako zelo to, da se mlada zajebeš, nenehno, nehote in neprekinjeno odzvanja v vsakdanu poznejših življenjskih obdobij: v blagi zadržanosti, nezmožnosti popolne sproščenosti in identitetni neotipljivosti, v kateri postaneš točno to, kar pravi naslov: neka ženska.